ŠAO Velenje

Končno smo se odpravili proti morju. Nestanovitno vreme je botrovalo številnim odpovedim navez, tabora se je udeležila samo manjšina vztrajnejših.

Ko smo jesenski tečajniki zaključili z alpinistično šolo v Šaleškem alpinističnem odseku, smo kot ponosni a še vedno sveži zelenci, takoj dobili priložnost plezanja

1.maj. Krasen dan za pobeg daleč stran od ponorelega sveta. Pa gremo preverit grife v stene Omiša. In smo šli.

Doma imamo lične diplome, v glavi pa poizpitno praznino, ki nas spominja na neke pretekle čase...

Nedelja zjutraj. Budilka zvoni. Zunaj je še popolna tema. Ura kaže štiri. Vstaneva z mislijo, ali nama je tega res treba.

Pomlad se je v nižinah končno začela in prav tako se počasi pomika višje v gorski svet. Na Okrešlju so nas pričakale velike količine snega, dokaj visoke temperature in sonce.

Le kdo se ne jezi na sneg ob koncu marca. A delo na vrtu in v sadovnjaku lahko počaka, saj se ne da nič narediti, ker je vse pod snegom.

Vremenska napoved za prihajajoče dni ni obetala nič kaj dobrega, zato se na hitro dogovorimo za TS. Tokrat se bomo na glavni vrh Koralp podali po (naj)daljši trasi iz severa.

V soboto sva se s Tanjo odločila, da greva malo pogledat v Logarsko, če bi se dalo splezat kakšen slap. Ob odhodu nisva imela ravno veliko upanja, vendar nama je na koncu vseeno uspelo splezati Palenk in Sušico.

Muhasta zima in nič kaj zimske temperature so letos žal pustile svoj pečat tudi v slapovih.