Ko smo jesenski tečajniki zaključili z alpinistično šolo v Šaleškem alpinističnem odseku, smo kot ponosni a še vedno sveži zelenci, takoj dobili priložnost plezanja na Krku, kjer se že nekaj let organizira plezalni tabor v okviru Planinskega društva Velenje v sodelovanju s ŠAO. Lahke alpinistične smeri nad Baško so primerne za začetnike, kot tudi za bolj izkušene plezalce.
Zbor udeležencev je bil v petek zvečer, smo pa nekateri prišli že prej in tako najprej »poizkušali« športne smeri v Portafortuni, malo za ogrevanje na prihajajoči plezalni vikend. Po obilni večerji smo tečajniki žrebali vsak svojega vodečega, ki je bil naslednji dan naš »varuh«, pa tudi učitelj.
Skupaj smo pregledali skice smeri in se pogovorili o podrobnostih za naslednji dan. Ali bo to Tri leta, Mars, Leva v piramidi, Rdeča skala, Greben? Spoštovanje pa je že kar takoj dobil majhen Stolp, saj so vsi razlagali o skrivnostni škrbini na vrhu.
Tako smo v soboto zjutraj najprej napolnili želodce, nabasali nahrbtnike z opremo in jo mahnili proti skalam. Sonce je že na polno pripekalo, tako nam je postalo vroče že po prvih korakih. Najprej smo morali priti do izhodišč oz. do sten. To pa je pomenilo najti prehode, ki pa niso markirani, kot smo vajeni iz pohodnih poti v hribih. In že se je začela naša prva lekcija, imenovana orientacija. Naveze (8 nas je bilo) smo se razdelile po sektorjih. Družbo so nam delale le ovce, večinoma »mame z otroki« (le kje so se skrivali »atiji«?). Kdo bi pa sicer hodil v taki vročini v hribe ...
Z mojim vodečim sva plezala ob družbi še dveh navez. Začeli smo s smerjo Tri leta in takoj smo začeli v praksi uporabljati znanje, ki smo ga pridobili v alpinistični šoli. V živo smo se soočili s postavljanji sidrišč, zabijanjem klinov, varovanjem v naravni ne navrtani steni, z nameščanjem različnih vmesnih varoval ipd. V lažjih raztežajih smo se tečajniki preizkusili tudi v vlogi vodečega. Nekateri smo v skali prvič izkusili plezanje v vodstvu. V primerjavi z vajami na umenti steni, je v skali čisto drugače, saj so možnosti, pa tudi nevarnosti dosti večje. Ne počutiš se več tako varnega in tako brez skrbi, čeprav se zanašaš na varujočega. Začenjaš se zavedati, da ne boš vedno samo voden in da boš enkrat moral »shoditi'' in tudi ti koga voditi. Stvar, o kateri prej ne razmišljaš toliko, je prav gotovo orientacija, saj smeri niso markirane in jih je težje slediti. Mimogrede lahko zaideš v zgrešeno smer, če ne uporabljaš skice in upoštevaš značilnosti terena.
Po prvi preplezani smeri smo se na vrhu malo spočili, se okrepčali, se poslikali in uživali v razgledih na morje. Potem smo prečili melišče za Stolpom in začeli s plezanjem navzdol po smeri Mars, kjer smo morali biti zelo pazljivi. Tudi na to, da nismo nehote sprožili kakšno skalo ali kamen, saj je bil teren krušljiv. Spust smo nadaljevali do vstopa v novo smer, imenovano Desno piramido. Ta smer je bila bolj strma, pa tudi bolj grebenska kot prejšnja, a smo jo brez težav splezali. Pri plezanu navzdol po smeri Leva v Piramidi smo si prvič lahko ogledali Stolp od strani in njegovo zevajočo škrbino ter se spraševali ,,kako za vraga pridem tam čez?''. 
Bolj kot smo se spuščali, bolj je vročina pripekala, bolj smo razmišljali o ohladitvi v morju. Ob povratku v dolino, smo jo nekateri res mahnili na plažo in se ohladili v hladnem morju.
Počasi so se začeli vračati tudi ostali. Najbolj nasmejani in zadovoljni pa so bili tisti, ki so osvojili Stolp. Vsi so navdušeno razlagali o že slavni škrbini in kako so jo »premagali«. Sledila je večerja in analiza minulega dne ter plan za naslednji dan. Tečajniki smo bili navdušeni, vodeči pa so nas opozarjali na naše pomanjkljivosti in nam dajali napotke za v prihodnje. Vsi smo že razmišljali, kako bomo naslednji dan plezali še druge smeri. Potem je padla ideja, da lahko imamo tudi pohodniški dan in si ogledamo kanjon (Polacovica), za kar se nas je odločila kar večina.
Naslednje jutro smo eni tako krenili proti kanjonu, drugi pa so šli plezat. Najprej smo se sprehodili čez Baško in krenili v »hribe«. Korak je bil precej lažji od prejšnjega dne, saj nismo imeli s sabo toliko opreme kot prejšnji dan, pa še bolj oblačno je bilo, tako da nam ni bilo prevroče.
V kanjonu smo lahko najprej opazili barvitost skal. Ko smo jih še potipali, smo opazili tudi kako gladke so v primerjavi s skalami, kjer smo plezali prejšnji dan. Je pa ta zanimivi kanjon postajal čedalje bolj ozek in pokončen, saj smo vsake toliko časa morali kaj preplezati.
Posebej zadnja stena je mene še posebej namučila. V kanjonu smo bili spet skoraj edini, samo naše dobre znanke ovce so nas občasno spremljale v skalah nad nami. Ko smo prišli do vrha kanjona, smo imeli kratko pavzo, vendar smo morali kaj hitro nazaj, saj se je vreme nekam »kislo držalo«. Tako nam ni ostalo časa, da bi si pogledali še drugi manjši kanjon. »Bo treba še enkrat drugič priti« smo si rekli, saj smo bili nad videnim res navdušeni.
Zadnje dejanje je bilo še skupno kosilo in komentiranje občutkov kot "kk je blo fajn, ane?!". Že smo razmišljali o naslednjem možnem plezanju in druženju. Počasi smo se poslovili, vsi zadovoljni in navdušeni z doseženim, malo pa tudi z nostalgijo po petkovih šolskih srečanjih in spoznanjem, da se bomo sedaj v bodoče morali sami motivirati. Čeprav se je bilo včasih težko uskladiti z ostalimi obveznostmi, pa bodo ta srečanja sedaj kar naenkrat manjkala. Pa ne samo zaradi plezanja in vsega ostalega, kar smo se naučili v alpinistični šoli, ampak tudi zaradi dobrih življenjskih izkušenj. Ne nazadnje pa bodo nepozaben pečat na nas pustila druženja z dobrimi in iskrenimi ljudmi s pravimi življenjskimi izkušnjami. Hvala vsem in vsakemu posebej. Moram priznati, da bom pogrešala ta naša druženja in petkove večere…
Petra Grudnik, tečajnica
Fotografije: Jernej, Milan, Matija in Mijo
