Nedelja zjutraj. Budilka zvoni. Zunaj je še popolna tema. Ura kaže štiri. Vstaneva z mislijo, ali nama je tega res treba. Ko prižgeva luč, dileme ni več. Dogovorjeni smo, da opravimo že nekajkrat preloženo pot po severni strani na vrh Koroških alp. Na Golico.
Pripeljeva se k Alenki. Tam je tudi že Špela. Oprema roma v prtljažnik in že smo na poti proti Avstriji. Tokrat nadaljujemo mimo Wolfsberga do smučarskega centra Weinebene. Smučišče nas pričaka v gosti megli. Zaupamo se tehniki in po sledi GPS-ja oddrsamo v belo mlečno jutro. Nihče od nas še ni bil tukaj.
Po kakšni uri se megla dvigne in prikaže se modro nebo. V daljavi zagledamo cilj. Veseli, da se IlMeteo ni zmotil, nadaljujemo. Sonce je začelo prijetno greti. To se pozna tudi na kvaliteti snega. Včasih se smučka prav nesramno vdre.
Ugotavljamo, da je to verjetno zadnji vikend, ki je še dopuščal s smučmi priti na vrh Golice – vsaj po severovzhodni strani se kažejo že travne zaplate. Nekajkrat moramo tudi par metrov po travi. Pot je lepa in precej dolga. Oko uživa v belih širjavah. Še zadnji vzpon in pot se zravna. Na vrhu smo. Gigantska bela krogla radarja moti lepoto narave, vseeno pa da značilno podobo vrha Koroških alp.
Na vrhu je kar nekaj turnih smučarjev. Po naši smeri ni danes prišel še nihče. Vsi prihajajo iz jugozahoda. Ta pot je mnogo krajša in malo bolj strma saj ves čas poteka po smučišču.
Iz juga se valijo oblaki. Obljubljajo napovedane padavine. Pa saj je vseeno. Par ur še bo že zdržalo. Potem pa – do naslednjega vikenda je vseeno, kakšno bo vreme. Odsmučamo nazaj proti izhodišču. Srečamo par turnih smučarjev, ki so vstali precej za nami. Pomahamo si, se pozdravimo in si zaželimo varno pot. Ko se vračamo, nam je okolica neznana, saj smo zjutraj videli samo vrh svojih smuči. Smučišča samevajo in naprave stojijo. Zaključile so delo za to sezono.
V zgodnjem popoldnevu smo nazaj pri avtu. Po 17 km poti spijemo zaslužen čaj – pivo pa sledi v Sloveniji. Preživeli smo lep pomladni dan na snegu. Prav škoda je, da bo belega opoja to sezono kmalu konec. A potem pridejo skale – in druge zgodbe…
Smučali smo Alenka, aLenka, Špela in Emil
