ŠAO Velenje

»Jutri greš ti plezat v slap«, me je mož presenetil z besedami, ko sem pozno zvečer prišla domov. V kleti je bil rdeč alarm - poplava okoli števca za vodo. Nujna je bila intervencija vodovodarja. Želela sem, da gre plezat mož, zato sem mu obljubila, da bo tudi brez njega vse popravljeno. Moj trud je bil zaman ker vodovodarstvo baje nima veliko skupnega z žensko logiko.

Po pogovoru z Mijotom o podrobnostih glede načtovane ture, sem se odločila, da grem plezat. Začela se je panika okoli priprave opreme in prebavne motnje kot posledica stresa. Noč, kolikor jo je sploh ostalo je minila brez spanca.

Zgodaj zjutraj sem na zbirnem mestu, kjer ob pomoči selim vso opremo v drug avto. Počasi smo vsi zbrani, Mijo, Stane, Polona in jaz. Vožnja proti Visokim Turam mine v prijetnem vzdušju, Stane pripoveduje vice, Polona pa skrbi za dobro glasbo. Mijo mi ponudi skico slapu, ki ga bomo plezali - Maralmfall 2, na prvi pogled ni slabo.

Primerno natovorjeni se nekaj kasneje peš vzpenjamo skozi tunel in lovimo ravnotežje po spolzkem cestišču. Še nekaj sto metrov naprej in pogled se mi osredotoči na mogočen slap, ki se dviguje skoraj dvesto metrov v višino in bi ga naj plezali. «Le zakaj na skicah zgleda tako enostavno, ko pa je sedaj pogled nanj čisto drugačen!?« Močno zajamem sapo in že grizem naklonino pobočja do prvega lednega skoka, ki na mojo srečo ni daleč. V želodcu imam zopet krče in s težavo se skoncentriram za izdelavo sidrišča. Led tokrat zgleda drugače kot je v mojem spominu - prvih izkušnjah izpred dveh let.

Mestoma je trd kot beton ter krhek kot steklo, spet drugje tanek in porozen, da se ti lahko vsak čas udre. Zabijanje s cepinom v kristalno trd led povzroča luščenje velikih kolobarjev, pokanje iz centra kot po šivih in zlahka pošlješ neljubo pošiljko plezalcem pod seboj. Prvi raztežaj (dostop do slapu op.u.) opravimo brez težav, v drugem pa se naklonina poveča in je zaradi letošnjega pomanjkanja vode vse kaj drugega kot tisto kar je navedeno v vodničku. Češka naveza, ki je pred nami nam neusmiljeno pošilja projektile kot točo le, da so ti občutno večji in bolj boleči. V tretjem raztežaju pa letijo kosi ledu čez slap tudi zaradi sonca, ki je na levi polovici slapu stopilo ledno obleko. Več kot očitno je, da tukaj led izgublja bitko. Na lastne oči imamo možnost videti in slišati večje in vse bolj pogoste podore v sosednjem, tretjem Maralm slapu, na koncu pa tudi v našem, predvsem zaradi južne lege.

Stane in (poškodovani) Mijo se kljub bolečinam v roki in rami po dolgem premisleku odločita, da splezata še en dokaj pokončen raztežaj pod zaključno svečo, Polona in jaz pa ostaneva na varnem v zavetju skal ob robu slapu. Tudi nemški navezi, ki sta za nami ugotovita, da je pametno čim prej pobegniti ven iz slapu. Sledi zelo hiter spust po vrvi saj se situacija samo še slabša.

Pri današnjem plezanju slapu sem ugotovila, kako pomembna je pravilna odločitev, da še pravočasno obrneš nazaj, če je ogrožena varnost. Po začetnih skrbeh mi je bilo plezanje v užitek, v bodoče pa upam, da bo še veliko takšnih priložnosti.

Vsem se zahvaljujem za pomoč in prijetno druženje.

Cvetka Sitar

Plezali smo (razen zadnji raztežaj - WI5):
Visoke Ture, Maltatal, slap Mittlerer Maralmfall WI2-WI5, 180m