ŠAO Velenje

Kar nekaj dni smo čakali na ugodno vreme in ga v ponedeljek tudi dočakali. Na pot smo se podali ob jutranjem svitu in na izhodišče prišli še pravočasno in pred običajno gnečo. Sledil je vzpon na Okrešelj in naprej proti ostenju nad njim. Za cilj smo si izbrali Rinke, in sicer Vzhodno smer IV/III, 350m v Mali Rinki. Smer je znana kot zmerno težka in v plezalnih vodnikih spada med priporočljivejše smeri svojega razreda. Prvi bi jo naj plezali France Grünfeld, Vinko Modec in Boris Režek leta 1929.

Pavel v začetku prvega reztežaja

V steno smo vstopili malce nad začetkom zavarovane poti. Kot prva naveza sta startala Pavel in Majda, nekaj kasneje pa tudi midva z Marjanom. Prvih nekaj metrov vzpona okoli skale ni bilo nič posebnega, nato pa sem se znašel v dilemi: ali po polički malce navzdol okoli stene, ali pa v kamin levo nad mano. Kar nekaj minut kličem na vso moč Majdo v prvi navezi, vendar zaman. Očitno je bila takrat že daleč naprej. Pokličem Marjana pod mano, tudi on še ni bil v tej smeri. Tako je odločitev padla name. Pričakoval sem, da bo šlo bolj ali manj navzgor, zato se odločim za pokončen kamin. Prvi meter, dva je bilo plezanje kar udobno, potem pa teren vse bolj krušljiv in pokončen. V zgornji polovici kamina sem imel občutek, da je tole kaj več kot navadna štirica. Zlezem še zadnji najtežji del in pridem pod nekoliko previsno ploščo, ki bi jo brez tovora verjetno tudi naskočil. Klina, ki bi ga nama naj pustila prva naveza pa nikjer! Takoj pomislim na Pavla. Na tako zahteven (krušljiv) teren brez varovanja on že nebi peljal nikogar. Iz vrha kamina končno uspem doklicati Pavla, ki je bil takrat že daleč naprej v drugi steni. Z Marjanom pa zaradi razdalje nisva imela komunikacije. Sedaj mi je kapnilo, da sem spodaj izbral napačno. Pavel se takoj ponudi, da pride cel raztežaj nazaj pome, Marjan nekje daleč pod mano sprašuje kaj se dogaja, vendar imam občutek, da me ne sliši. Sam pa razmišljam kako bom s težkim nahrbtnikom varno splezal krušljiv in strm kamin navzdol.

Detajl pod nogami iz višjih raztežajev, kasneje v pravi smeri

Na srečo občasno vadim samovarovan tudi plezanje dol in sem vedel kaj me čaka. Vendar na tako krušlljivem terenu to še nisem počel. Še posebej ne na terenu kjer ni enega varnega roglja za sidrno zanko. Z metulji in zatiči pa tudi ni bilo kaj početi in so ostali neuporabljeni za pasom. Privoščim si minutko, morda dve počitka povsem na konicah prstov. Predvsem ga potrebujem za koncentracijo, ter da se umirim. Nato pričnem previdno navzdol. Resnih oprimkov ni, le majajoči se mini kamni vse naokoli mene. Tudi stope so porazne, prostora je le za konice prstov, pod njimi pa zdrobljeno kamenje. Kot bi bil na kotalkah. Z mojimi prevelikimi plezalkami je to približno tako, kot če bi hodil po "jajcih". Kdaj se bo lupina zdrobila nikoli ne veš. Le kako sem z vso težo na hrbtu uspel zlezti do vrha. Ampak če je šlo gor, bo šlo tudi dol. Sestopam previdno kot še nikoli. Vem da napake ne bom naredil, ne vem pa ali bo krušljiv teren zdržal mojo telovadbo dol. Ves čas me objema občutek, da tega nekaj metrov visokega kamina ni in ni konec. Kot da se je ustavil čas. Takole nevarovan moram priti cel iz njega, četudi bom plezal po centimetrih in se prijemal z zobmi. Vmes občasno zakričim Pavlu, da se sam rešujem, naj počaka za "ovinkom". Nisem pa bil prepričan ali me sploh sliši, koncentracija na plezanje je bila tokrat na višku kot še nikoli.

Končno prilezem dol na polico in nadaljujem v pravi smeri nekoliko navzdol, ter naprej okoli desnega boka "mojega" kamina. Na sosednji steni sedaj zagledam Pavla in se šele takrat zavem kako me je nesojeni kamin segrel. Zlezem raztežaj do konca, se zavarujem in spravim Marjana do mene. Počakava, da se sprosti smer v drugem raztežaju in nadaljujeva. Tale prava Vzhodna smer je pa res lepa, čisto nekaj drugega kot tisto sr.... malo prej. Prav uživam in nič mi ni težko. Verjetno je malce kriv tudi kamin, ki je poskrbel za predčasno ogrevanje. Nadaljni raztežaji do vrha ponujajo raznolike detajle, tudi zahtevnejše, vendar je vse obvladljivo.

V enem izmed zahtevnejših raztežajev

Težje - gladke segmente zaradi varnosti zlezemo skupaj. Za zadnja dva raztežaja se odločimo za sicer težjo in nekoliko daljšo levo varijanto, vendar lepšo od normalne. Ni nam žal, postreže nam s prečenjem pokončne stene, dvema skokoma in grebenskim plezanjem do vrha.

Gornji del smeri - dva raztežaja do izstopa. Pogled nazaj dol, po prečenju stene.

Ko prilezemo na vrh Male Rinke je Kamniško sedlo globoko pod nami. Vsi smo veseli, saj je za nami zares lep plezalni vzpon v odličnih vremenskih razmerah. Vsi štirje smo se tudi dobro ujeli. Tako, da je bilo pravi užitek biti v steni tudi v tem pogledu.

Uživali smo: Majda, Pavel, Marjan in Mijo

Na južni strani si privoščimo malico, nato sestopimo proti Turskemu žlebu in naprej po njemu. Naredimo še postanek na Okrešlju, potem pa hitro proti domu, da bo vsaj dve, morda tri ure spanja. Naslednje jutro čaka še ena zahtevna, nekoliko drugačna gorska tura v Julijcih.

P.S. s klikom na posamezno fotko se bo ta povečala v izvorno velikost. Vseh 150 fotografij iz tega vzpona pa je kot običajno na ogled na S51KQ gorniški spletni strani

LP, Mijo Kovačevič