Terapevtska Paklenica

Minuli vikend se je zaradi praznika podaljšal do ponedeljka, tako smo se že v petek podali v (ob)morski plezalski raj. Prisotni predstavniki šaleškega alpinističnega odseka: Stane in Polona – ciljno usmerjena plezalska sekcija, Matija – turistična sekcija z osnovno plezalno opremo :-)

Doktorji in fizioterapevti so mi svetovali vsaj 14 dni morskih aktivnosti, saj okrevam po hudih poškodbah, ki so bile posledica 200 metrskega zdrsa/padca, zaradi snežnega plazu v februarju 2011. Tudi zaradi tega sem se priključil tej odpravi, saj sem nameraval nekaj dni preživeti v Staremgradu na plaži, ampak stvari so se odvile drugače…

V petek smo zmenjeni med 16.00 in 17.00 uro doma pri Stanetu in Poloni, kjer se zložimo v en avtomobil, tako smo v kampu ravno pravi čas, da postavimo šotore do teme.

Dogovorimo se, da v soboto vstanemo ob 4.00 uri, pozajtrkujemo in se uredimo, nekaj pred peto uro se že peljemo v kanjon. Skupaj bomo šli splezat smer »Oprosti mi pape« v Velikem Vitreniku, ki jo edino res dobro poznam in tako vem kaj me čaka v moji prvi večraztežajni smeri po »ponovnem rojstvu«.

Dostop je kratek, hitro smo pod smerjo, s katero tudi tekoče in varno opravimo, malo čez sedmo uro smo že na vrhu, kjer martinčkamo na jutranjem soncu. Moja sotrpina se odločita, da se bosta preizkusila še v nenavrtani smeri »Krele«, ki poteka v levem delu istoimenskega ostenja, jaz pa počasi sestopim po ostrem škrabljastem terenu, ki terja mojo popolno zbranost.

Ko ju spodaj dohitim sta že napravljena za plezanje, naredim nekaj fotografij in se spustim v senco do prvega drevesa, od koder ju bom udobno spremljal. Smer jima vzame malo več časa, saj zahteva sprotno nameščanje varovanja, kljub temu se ob 10.30 že peljemo nazaj v kamp. Kosilo si naredimo kar tam, popoldne preživimo na plaži v lenobnem vzdušju in kujemo načrte za prihodnji dan. Uspešno me prepričata, da se jima pridružim še v eni smeri.

Noč je bila soparna, minila je v znamenju (pre)glasnih gostov kampa, (pre)trdi postelji in (pre)nadležnih žuželkah, ki so se kljub zaščitni mreži uspele pretihotapiti v šotor.

Pri uri za vstajanje ni bilo sprememb, prav tako ne pri vseh ritualih prej, potem in vmes, tako da smo nekaj minut čez peto uro že na vstopu v »Tinino smer« v steni Kuka od Skadelin. Nadevamo vso potrebno opremo nase, plezanje po zelo ostri skali hitro steče. Stane pokaže potek smeri »Nosorog«, ki mi že več let buri domišljijo, saj velja za precej zračno. Omeni, da je zelo verjetno, da jo bosta »napadla«, ko opravimo s trenutno smerjo.

Tako se tudi zgodi, z eno samo spremembo, da sem kot tretji v navezi tudi jaz zraven, radovednost mi ni dala miru. Tokrat vodi Stane, ki vse detajle smeri dobro pozna. Brez večjega dolgovezenja prične s plezanjem, ki mu gre dobro od rok in nog. Naslednji zagrizem v prvi raztežaj, prav tako sem hitro tudi na pekočem soncu, ki nas v nadaljevanju ves čas spremlja. Z kar nekaj truda mi uspe priplezati na prvo precej neudobno varovališče, kjer je za vse nas premalo prostora. Z nekaj vrvnega manevriranja in razporejanja po ozki škrbini nadaljujemo. Tretji raztežaj je že na začetku postregel z nekaj težavami, saj nisem točno vedel kako se vzpeti dovolj visoko, da bom lahko izpel komplet sredi plošče, daljšega padca v plezalni pas pa si ne smem privoščiti. S precej truda sem našel rešitev, da sem lahko nadaljeval. Naslednji raztežaj ni bil težaven, malo siten je bil samo krajši spust in prestop v škrbino pred ključnim petim raztežajem. Stane kot prvi suvereno opravi z vsemi težavami in je hitro preko na naslednjem varovališču. Z nekaj napotki mi pove, kako se ga lotiti, da bo čim manj težav in da bom čim prej čez, saj sonce neusmiljeno žge in nam jemlje moči.

Omenjeni raztežaj je res višek vsega plezanja v celotni smeri in mi pobere še zadnjo energijo. S trmo se nekako prerinem čez in ko zadovoljen sedim na varovališču v senci pod manjšo skalo, bingljam z oteklimi nogami v prazno, s katerih sem z zadnjimi močmi sezul tesne plezalnike je ves napor poplačan, saj se počasi zavedam, da mi je spet uspelo prestaviti svojo mejo - s trdno voljo in vztrajnostjo sem premagal svoje telesne omejitve ter opravil še eno več kot uspešno terapijo v psihičnem in fizičnem smislu.

Zadnji skoraj pohodni raztežaj hitro mine in že smo na sidrišču za 60 metrski spust po vrvi pod vznožje ostenja Kukov ispod Vlake. Sestopimo po sitnem melišču na cesto in nazaj do avtomobila, pijača v kanjonu je več kot prislužena. Popoldne je čas za okrevanje na plaži in slavnostno večerjo pri mojstru Dinko-tu.

Tudi ponedeljek ni namenjen poležavanju, urnik se ne spremeni, samo cilj je malo manj zahteven. Nekaj minut do šeste ure že vstopamo v smer Severno rebro v Velikem Čuku. Prvi trije raztežaji so ena sama plezalna poezija, za zadnja dva se ne odločimo, saj se nam že pozna utrujenost od prejšnjih bitk, raje v miru sestopimo v kanjon, kjer si privoščimo sladoled in se hitro prelevimo v turiste. Popoldne izkoristimo za še zadnje namakanje v toplem morju, okoli 18.00 ure pa se z vsemi rekviziti odpeljemo deževni Sloveniji naproti, kamor prispemo šele drugi dan.

Fotografije: Matija

Sobota, 23.6.2012:
Veliki Vitrenik, "Oprosti mi pape"; 4a, 110 m; Polona & Stane + Matija;
Veliki Vitrenik, "Krele"; V-, 100 m, N; Stane & Polona.

Nedelja, 24.6.2012:
Kuk od Skadelin, "Tinina smer"; 4a, 110 m; Polona & Stane + Matija
Kukovi ispod Vlake, "Nosorog"; 4c, 150 m; Stane & Polona + Matija

Ponedeljek, 25.6.2012:
Veliki Cuk, "Severno rebro"; 4a (4b+), prve 3r. 170 m ?; Stane & Polona + Matija