ŠAO Velenje

Dogovorili smo se na hitro, vsi navdušeni nad idejo, da preživimo pretekli vikend v plezalskem MiniMundusu - Pakli. Pričakovali smo, da bo lepo in nismo se zmotili. Mijo je bil z nami za dobro družbo in seveda (ne smemo skrivati) za varnost, tehnično podporo …

Dve navezi, idealno. Prijatelji, ki se poznamo »v dušo« - ne more biti slabo. In res. Izgledalo je, da smo camp in plezalne smeri zakupili samo zase. Kanjon kot da je izumrl, nikjer nobenega plezalca, niti v športnih smereh. Edini pohodniki do vstopov v smeri smo bili kar mi. Camp pa v celoti samo naš. Je to podobno kot v raju? Da ne bom preveč čustvena. Uživali smo, plezali varno, z veliko mero pazljivosti … ter užitka in se pri 33ºC (v senci) tudi malce spotili. Za popestritev izletniške Pakle se ob večerih "namakali" v toplem morju in se zabavali.

Ter srečali Alena. Le kaj si misli, ko gleda svoje, ne več rosno mlade pripravnike kako uživajo? Hvaležni smo mu za vse znanje, za motivacijo... Ampak on se sedaj ukvarja z drugimi. Mi pa smo »shodili«, kot reče ponosno Mijo. Obe navezi skupaj (Mijo - Alenka E., Emil - Alenka S.) smo na vrveh nosili skupnih 200 let.

Le poglejte slike, mogoče vam bodo izrazi na obrazih pričarali doživet vikend.
Naslednje leto pa vabljeni z nami! Bo druga - »tradicionalna« Pakla po Pakli.

Ps: Ko me je pred odhodom moj ata (83 let) vprašal, če se še nismo naplezali, mu lahko sedaj, po drugi letošnji Pakli, odgovorim enako: »Ne, še vedno ne«. Upam, da bom lahko tako odgovarjala še vrsto let.

Alenka Sovič