ŠAO Velenje

The Paklenica… »vedno srce tja nazaj si želi«. Nekateri neučakani in morebiti tisti, ki so na vsak način želeli oddati dva lista preplezanih metrov za dosego novega statusa, so jo mahnili tja v magični kanjon že v četrtek. Drugi so se počasi odpravili v petek, medtem ko so nekateri v jadra ulovili pravi veter in se skoraj pripeljali do vznožja prvih smeri. Itak, čas je denar, denarja ni pa nikoli preveč. Izkušnja št. 1 je, da je fajn bit točen, še lepše je prit pa glih prov.

Nabralo se nas je več kot dvajset, vodečih in sledilcev. Naveze so se nekako formirale po principu našpičenosti in evo ga… že ga mahamo med prvimi proti kanjonu. Glavno vodilo vikenda za nas fazane je bilo strenirat naučeno, postati suveren in iskati mejo naslednje stopničke. Tekom sobote in nedelje so naveze povprečno preplezale 3 do 4 smeri, večina fazanarije tudi prvič kot vodeči. Izkušnja št. 2: ni preveč za jamrat, da je stvar prelahka, ker hitro pokasiraš novo lekcijo na isti smeri.

Zaradi debat o kačah se je tudi pelo, še dobro, da se zaradi divjega šumenja potoka Velika Paklenica ni vsakega slišalo. Ni pa se tudi slišalo prepotrebnih komand, zato je bila nova izkušnja št. 3 na mestu: tudi če se dereš, se te včasih ne sliši! Zato se je treba znajti z raznimi potegi, zategi, logaritemskimi preračuni časovnih intervalov za posamezne manevre in podobno.

Noro me že zanima, kaki so detajli, ki jih opaziš, ko smeri plezaš petič, desetič, saj se mi je zdela drugič preplezana Tinina smer sprehod, po preplezani poti v spomin tovariša Josipa Debeljaka pa je sestop logično ponudil izkušnjo št. 4, da razgled ni vse in da se stvar še zdaleč ne zaključi na vrhu in fenomalnim razgledom, četudi ti na poti dela družbo ekipa Piratov z Italije, s čednim Francescom na čelu, s katero treniraš slovenščino in se usput zmeniš vse, kdo je single, da pomeni beseda Polonca, pol pikapolonice pa take. Na vrhu smo resno pogrešali Mijota s fotičem, ampak nekaj za memoriranje smo vseeno spravili skupaj.

»Svoje probleme nosim sam« je modra misel Pavlija, ki jo velja nekam zapisat. Tam na štantu ni toliko prostora, da bi se pridružila še jamranje in panika. Malo se sicer zadeva zaostri, če naenkrat fašeš rukzak soplezalca, ki je enomičkeno večji in težji, kot bi si ga sam še upal sebi spakirat. Pa dobro, menda dobiš toliko, kot lahko neseš. Pač odneseš in izkušnja št. 5 je, da če si se spravil gor po »lepem zaključku« Severnega rebra s takim rukzakom, se boš še kam drugam. Četudi dobiš pri tem novi »comn« (savinjsko op.p.) šerpa.

Ne smem pozabit še kulinaričnega dela, kjer je seveda prednjačilo kulturno gurmansko udejstvovanje pri Dinku. Crnega vina se je baje kar nekaj prodalo, to se je menda poznalo pri komu še naslednji dan, no ali pa je bil kriv tisti medicinski napitek. »Naša« je spet spekla kekse, malica se je pravično delila, tako da od tu naprej nič novega. Moj prijatelj je rekel: »Človek potrebuje človeka, da je človek.« Jaz pa pridam k izkušnji št. 6 to, da plezalec potrebuje soplezalca, da je plezalec.

Po večernicah pri »agakebapčiju« v Celju smo se s sloganom »če je to kriza, pa naj traja« podali novemu tednu naproti. Na poti domov so se mi po glavi kratovičile modrosti, da če res kaj šteje, so pa tisti črno-beli trenutki, ki jih pri plezanju ne manjka, in to, da ima znanje res pravo ceno samo takrat, ko ga daš naprej. Nisem mogla ustaviti misli hvaležnosti za vse tiste, ki ste nas (spet) držali v svojih rokah, se že 45. sprehodili po eni in isti smeri in dajali iskreno od sebe, kar se je pač dalo dat (četudi kekse).

HVALA je preprosta beseda, pa veliko pove. In zgoraj imate nekaj v dobrem.
SREČNGA PA ZDRAVGA IN SE VIDIMO!

Urša Zgojznik