ŠAO Velenje

.. ALI KO SE SREČA VREME POIGRAVATA S TEČAJNIKI

Tole vreme letos ga biksa in fiksa. Ko si zaželimo sonca nas umije dež in ko že plešemo indijanske plese in tulimo v nebo za dežno ali božjo mano, nas vztrajno peče in nažiga sonce. Pa ne mislim zamenjati Trontlja, Velkavrha ali koga od naših meteorologov pri njihovih bolj ali manj uspešnihvremenskih prognozah, ampak želim samo prikazati kako se je odvijala naša zaključna predstava aka dolgo pričakovani težaški in garaški izpit, ki je kakopak potekala pod strogimi, budnimi sokolovimi okami naših inštrukturjev.

Kakor za koga. Petek 13.. Srečen ali nesrečen datum. Zgoditi se je moral. Pa ravno zaradi slabe vremenske napovedi smo ga tečajniki užili tako ali drugače. Priznam, da nisem bila ravnodušna do tega datuma, čeprav mi je načeloma malo mar za takšne ali drugačne datume. Ta je bil drugačen, poseben, saj smo tečajniki morali pokazati, kaj smo se naučili v prvem letniku alpinistične šole.

Ko zaslišim ...pol leta... postanem kar malo nostalgična. Razmišljam kaj vse smo počeli, s kom vse smo se družili, kakšne kikse in čudodelščine smo zganjali, koliko keksov smo pojedli (hvala Vladekovi »naši«), kolikokrat smo družabno zaključevali večere po kajuhasto..... Daj zdrami se punca! Kaj pa izpit?

JA. IZPIT. Takole pa smo že nameščeni v naši dobro poznani »sveti« ustanovi-telovadnici. Nekateri bolj drugi manj živčno pričakujemo prihod vseh nadzornikov. Hitro nas premečejo sem ter tja, na blazine, na klopi, ob drogove in tudi na mizo (ker smo si tega nekateri zelo želeli...) in še na kakšne slajše kotičke, da ne bi daljnosežni pogledi preveč segali v levo in desno. Zdaj razumem zakaj je bilo to potrebno. Da si ja kdo ne bi pretegnil stranskih vratnih mišic. Heksnšus zna biti prekleto nadležna reč (»zamisl'«). Hvala inštruktorji.

Po pisnem delu nadaljemo s prikazom praktičnih reči. Spet. Eni bolj, drugi manj uspešno. Se zgodi, tudi boljšim, da kdaj po domače povedano »zatupijo/mo«. Priložnosti za popravke tukaj še bodo, ampak v steni jih pa ne bo. Tega se pa moramo zavedati in zato vse kar počenjamo naredimo res 124%. Samoreševanje, vpenjanje, varovanje prvega, prevezovanje, vozlanje....gor in dol sem in tja od enega do drugega tečajnika. Hip hip strašni trik in ura je bila takoj primerna za delni zaključek po Kajuhovo. Kakopak Za nekatere pa še po pralniško ali maksovsko.

Teden dni kasneje. Nova preizkušnja, isti osebki in druga lokacija. Tokrat so nas v nedrje vzele stene strica Florjana. Za ogrevanje je poskrbel Mijo s prikazom nošnje ponesrečenca po Brincljevo (na hrbtu) in na sedežu iz rok. Potem se je zopet začelo zares. Tokrat smo morali pokazati znanje spusta po vrvi, zabijanja klinov, uporabe in nameščanja frendov in ostalega plezalnega stafovja ter nenazadnje še prikaz tako veleslavno opevanega reševanja padlega v navezi. Češnja na smetani. Dobesedno. V soju zvezd in čelačic smo se prebili skozi vse trike in zvitosti tega dvodelnega izpita, se v konvoju odpeljali proti »naši bazi« in dostojno zaključili alpinistično šolo.

Dragi sotečajniki in sotečajnice! Želim, da v plezanju uživate, varno izvajate manevre in se družite s čim več zanimivimi ljudmi. Ostanite zvesti samim sebi, bodite to kar ste, uživajte v drobnih rečeh in posebnih trenutkih. Naj vam bo pomembna predvsem pot in ne toliko ter samo cilj! Upam, da se bomo še srečevali na plezanju ali kje drugje. Super ste in smo.

In še enkrat hvala v imenu vseh tečajnikov in tečajnic VAM, INŠTRUKTORJEM. Za posredovano znanje, čas, potrpljenje, humoristične inserte in še kaj. Preprosto, iskreno, in ker se spodobi in je pravično, HVALA!

Za zaključek in vzpodbudo pa vsem sodelujočim v AŠ ŠAO 2011/12 podarjam v branje par meni ljubih Pavčkovih vrstic : »Ko hodiš (»plezaš«), pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice,v življenju do prave resnice, a v sebi - do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.«

tečajnica Teja Plešnik (Tejči Smejči)