ŠAO Velenje

Morje? Sonce? Plezanje? Italija? Italijanke?
Sliši se kot da v takšni kombinaciji nimaš kaj izgubiti, kar je v življenju redek dogodek. Tak preblisk sem dobil, ko sem prebral vabilo na plezanje v Glinščico. Pa še ni bilo treba veliko naredit, razen vsesti se v avto ob pol osmih zjutraj in to na sovoznikov sedež narejen iz imitacije usnja.
Pot iz Prebolda nas je peljala do počivališča Lom, kjer nas je pričakalo ostalih 8/11 skupine.

Nakar sem s presenečenjem ugotovil, da sem edini letošnji tečajnik. Nekako sem pričakoval, da bomo v večini. Verjetno nobeden ni prebral povabila razen mene, sem si mislil. Po krajšem okrepčilu smo se odpeljali proti Glinščici.
Ko sem stopil iz avta sta mi Maček in Tanja zagrozila, da moram napisati prispevek o tem izletu in sumim, da sta se to že prej zmenila v avtu. No, kakorkoli, zdaj sem z večjo odgovornostjo začel jemati prihajajoče dogodke.

Do prvega sektorja smo prišli kar hitro. Plezalno opremo smo navlekli na sebe, štrike nabrusili in se spopadli s smermi. In spet sem v sebi prepoznal vzorec, da prvih par smeri plezam bolj previdno – kot, da ne bi vedel, kaj delam in imam monolog sam s seboj: kaj naj bi in, kaj naj ne bi počel. Kasneje se telo in psiha uglasita in začneta svoj drugi krog.
Kadar je veter zapihal v našo smer, je prinesel vonj razpadajočega trupla srnjaka, kar me je spomnilo na minljivost in kratkost življenja – razlog več, da v življenju naredim več, sem si večkrat rekel in manjkrat naredil.
Po parih urah solidnega plezanja relativno lahkih smeri smo se prestavili v drugi sektor, kjer so nas čakale tudi kakšne težje smeri, kar je v mojem primeru že šestka. Napeljevati šestko nisem bil pripravljen, tako da jo je Tanja napeljala, jest pa sem jo začel na Top rope. Nisem je čisto tekoče splezal, malo me je navilo, malo vrglo dol, na koncu pa sem nekako le prišlel do vrha. Posledice tega napora sem čutil v vseh naslednjih smereh, ki sem jih preplezal do konca dneva. Pri opazovanju drugih sem videl, da se vsi trudijo po svojih najboljših močeh in, da je večina zadovoljna s svojimi dosežki - bolj notranjimi kot zunanjimi. Občutek sem imel, da večina bojuje boj predvsem v glavi, skala pa je samo orodje za doseganje abstraktnega cilja. In ker ima vse svoje meje, se je ob 17 uri popoldne videla utrujenost pri skoraj vseh, razen pri meni seveda, he he. Žejni in utrujeni smo spakirali in odšli do baznega parkinga. Od tam smo se razbežali v paničnem iskanju prve gostilne, ki smo jo našli takoj za mejnim prehodom. Ko smo zadovoljili enega od osnovnih človeških nagonov - žejo, smo začeli iskati rešitev za drugi nagon - hraaano. Odrešitev je prinesla natakarica z nasvetom, kam po dobro hrano – v picerijo Etna, ki se nahaja v eni enosmerni ulici. O hrani samo slavospevi, že dolgo nisem jedel kaj tako okusnega. Polona, Tom in jaz smo se odpeljali prej (seveda smo plačali račun) tako, da je tam spet ostalo 8/11 skupine. Deja vu.
Hvala organizatorici, ampak Italijank od nikoder.

Tekst: Boris Laštro
Slike: Tom