ŠAO Velenje

No, pa sem jo le dočakal, mojo prvo turno smučarsko turu v visokogorje, ki je ne bom kar tako pozabil. Za vse, ki ste bili prisotni, boste vedeli kaj mislim, za ostale pa upam, da jim bom svoje občutke nepozabnega dneva lahko opisal v spodnjem besedilu.

Kje naj začnem? Pa naj bo to na parkirišču v Arji vasi, kjer smo se dobili ob 4. uri zjutraj, se porazdelili po avtomobilih ter odpeljali proti Pokljuki. Do izhodišča naše ture smo prispeli malo pred 6. uro, tako da je bila še tema. Nizke temperature so obetale dobro smuko in vsi smo že komaj čakali stik s snegom.

Pripravili smo si opremo, nato pa počasi kot kakšne kure odšli proti vznožju smučišča, medtem pa sem imel čas na hitro spoznati svoje sotrpine . Tam pa pravi mali šok!! Kje je sneg? Ob pogledu na kopno smučišče smo se zaskrbljeno spogledali ter se spraševali, če bomo danes sploh kaj smučali.

Naše skrbi so se kaj kmalu razkadile, kajti sneg se je le začel na zgornji polovici smučišča, do tja pa smo opremo mogli odnesti.

Ko smo se opremili in je vodič Robi preveril še našo opremo, smo krenili po ozkem grabnu strmo navzgor, kjer naklonina ni obetala preveč lahkotne hoje, zato smo uporabili tudi serenače.

Po 15. minutah hoje smo prišli iz ozkega grabna in pred nami se je odprlo pobočje Viševnika, kjer smo zavili desno proti Kačjem robu.

Tukaj se nam je odprl impozanten pogled proti zasneženi pokrajini, ki je kljub vsej svoji lepoti, vzbujala kar malo strahu zaradi veliko plazov, ki so se morali sprožiti v prejšnjih dneh ter so za sabo pustili sledi.

Po krajšem spustu iz Kačjega roba smo se podali v belo pokrajino proti Srenjskemu prevalu, ki je bil iz vseh strani obsijan s soncem.

Iz Srenjskega prevala smo se spustili po zamrznjenem snegu do Jezerc, kjer smo ponovno namestili pse in začeli glavni del naše ture proti Velikem Draškem vrhu.

Podali smo se v smeri proti Studorskemu prevalu ter malo pred njim zavili desno ter se začeli vzpenjati proti zasneženemu pobočju Velikega Draškega vrha. Brezveterje in prijetne spomladanske temperature so povzročile marsikatero kapljo znoja, še predenj smo se približali našemu cilju.

Na cilju pa je ves trud bil poplačan z neverjetnim razgledom proti Triglavu in okoliškim goram.

To pa še ni bil konec. Sledil je najboljši del dneva, in to je spust v dolino. V meni je ponovno zbujal strah, ampak po nekaj zavojih sem začutil, da bo šlo. Sprostil sem se ter začel neizmerno uživati.

Na Jezercih je padla odločitev, da se razdelimo v dve skupini. Prva skupina se je odpeljala na Planino Konjščico in po označeni poti do Rudnega polja, kjer jim je na poti zmanjkalo snega in so se znašli po svoje . Druga ekipa vključno z mano pa se je odpravila nazaj po Srenjskem prevalu do Kačjega roba, od tam pa smo se spustili nazaj do smučišča. Na spodnjo postajo vlečnice smo prišli neverjetno usklajeno. .

Obsedeli smo ob hiški ter v glavah premlevali dogodke dneva. Po prvi uspešni turi sem dobil navdih za nove, ker pa nas letošnja zima ni kaj preveč obdarila s snegom bom moral počakati na naslednjo.

Hvala družbi za lep dan v hribih …

Tomaž Pritržnik

Polonina spletna galerija