ŠAO Velenje

Sončni dnevi so zadnje dni starega leta vabili, da jih preživimo v gorah. Čisto, modro nebo je našim pogledom dovolilo, da smo z Raduhe in Kamniško Savinjskih Alp lahko pogledovali vse tja do Triglava.

V četrtek smo se Primož, Rok Plimon in Tanja podali v Raduho, v Vetrne police.

Čez skalne skoke, ki tokrat zaradi pomanjkanja snega niso bili ravno zaliti, ampak le nežno prekriti s puhastim snegom, smo vsak s svojim znanjem drytoolinga uspešno preplezali.

V smeri je bilo vseeno raztežaj ali dva uživaškega vzpenjanja po dobro zaliti grapi.

Na vrhu nas je grelo sonce in ob »argeta kosilu« smo razmišljali, ali je v Kamniško Savinjskih Alpah mogoče več snega?

Spust v dolino je bil kar po riti, po liniji najmanjšega odpora.

Z Rokom sva se zmenila, da naslednji dan preveriva kakšne so razmere na Okrešlju. To, da sva se lahko pripeljala čisto do obračališča v Logarski dolini, nama je porodilo vprašanje ali je smiselno vzeti smučke in jo mahniti naprej. A ta poteza se je izkazala za dobro, saj sva jih malo pod GRS kočo nadela in jo mahnila proti sončnim legam.

Za Dopoldansko grapo v Mrzli gori sva bila malo prepozna, saj je zaradi sonca že vse letelo, sva si pa izbrala še neokrnjeno Sestopno grapo v Koroški Rinki.

Začetek je bil zelo vzpodbuden, zadnjih dvajset metrov pa sva zaradi nepredelanega snega korakala ena, dva. Beri en korak gor, dva koraka spust nazaj.

Rokova vztrajnost naju je pripeljala do vrha in jupiii, obeta se nama fenomenalen spust v smeri proti Jezerskemu sedlu.

Nato sva jo mahnila nazaj proti Savinjskemu sedlu. Smuka zaradi klože v zgornjem delu ni bila najboljša, je pa spodnji del ponujal idealno vijuganje med borovci in smrekami. Ni šlo brez prednovoletnega pivca, na Frischaufovi kočo. Tam so že potekale priprave na najdaljšo noč v letu.