ŠAO Velenje

Vrv, vponke, klini, prusiki, gurtne, pas... Kaj še rabim s sabo? Pakiram opremo za vodenje ture na enega od pokončnih dvatisočakov na severu avstrijske štajerske, ko zazvoni telefon: ".. a bi mi šli v petek plezat? Saj veš, Stanetu smo obljubili ..".

Ja, res sva mu s Pavlom oblubila eno, eno njemu na kožo pisano smer. Ampak zakaj ne dan prej. Zadnji dan pred naporno turo, bi moral počivati. Najbolje bo, da povprašam Staneta o njegovem počutju, kajti tudi njega čaka v soboto tistih tisoč višincev in iste pokončne stene. In kot da bi slutil kakšno bo mnenje uspešnega ultramaratonca, človeka ki za šalo preteče sto kilometrov, dobim nazaj odogovor ".. saj sva še mlada!". No ja, ko ti reče to kolega pri triinpetdesetih, potem ni druge kot, da se prevesi tehtnica njemu vprid.

Ob tretji uri ponoči drdra budilka, ob petih pa se že vozimo skozi ovinke čez hrib proti Črni. Tokrat gremo v Srednjo Raduho, za izhodišče smo izbrali Bukovnikovo domačijo. Do sten stopamo umirjeno, počasi, kot to prakticira Pavli. A dostop se nekako vleče, ni in ni ga konca. Končno se teren postavi pokonci, opremo ven, pa skico smeri tudi. Prvo vprašanje današnjega glavnega akterja Staneta je "Zakaj ne fotokopiraš vodnička..?". Hm, a bi mu povedal čemu moje kracanje? Odgovor je čisto preprost, zato ker si smer že pred plezanjem, doma lažje zapomnim če jo prerišem in opišem, kot bi si jo sicer.

Stane v Stanetovi zajedi.. boljše kombinacije imen nebi mogli najti (Stanetova zajeda, IV-/II-III, 165m, prva plezala Stane Anderlih in Roman Pukl 1948. leta). Dvomim, da je Stane slutil kaj ga čaka. Njegova današnja skrita naloga bo: orientirati se sam in napeljati čim več raztežajev v vodstvu, brez pomoči kogar koli. To bi naj bila nekakšna nagrada za njegovo dosedanje uspešno dojemanje znanja na alpinistični šoli, pa tudi neke vrste preizkus samostojnosti v steni.

Začel je vredu, kdaj pa kdaj je prižvižgal po zraku kakšen kamenček, kar je v takem kotalkarskem žlebu pričakovano. Drugi raztežaj je bil mestoma že bolj pokončen, malo bolj plezalen. Zaenkrat mu gre lepo, s Pavlom pa naju malce skrbi, da morda ne bo potegnil predaleč naprej v drugo smer. Orientacija v steni je ena od umetnosti, ki se je ni moč naučiti na hitro, a njemu tale cik-cak smer očitno ni prehuda uganka. Za nameček najde na razcepu smeri še odvržen klin. Tretji raztežaj smo začeli natančno tam ker se začne - v izteku zajede. Tega je napeljal Pavli, v plezanju tu pa smo res uživali. Kmalu smo se znašli na izteku zaključne grape. Skoraj prehitro je bila mimo kvalitetna skala. Po občutku ni bilo nič za tapravo štirico, ali pač? Morda sem pričakoval preveč težav, a tu smo samo uživali in uživali. Pod nogami najdemo novejši vijak, takšen "majhen" M12 ali M14, s podložko... Ja kdo pa je tu gor v sidrišču predzadnjega raztežaja popravljal menjalnik tovornjaka!? Morda pa je odpadel kakšnemu frčoplanu (letalu). Še dobro, da imamo čelade na glavi. To je bilo enega smeha ..

Ker nam originalen, skoraj pohoden izstop po grapici (II) ni bil preveč povabljiv, se odločimo za plezanje po desni steni na ošiljen zunanji raz nad zajedo. Naprej po njemu na izpostavljen špik (IV+), ter čez nekoliko adrenalinsko škrbino na naslednji še bolj pokončen raz. Stane je s problemom opravil za desetko, midva pa sva kmalu za tem že napenjala mišice po njegovih "sledeh". Nad sosednjo steno so se na vrhu ustavljali mimoidoči pohodniki in nas kot okameneli in z odprtimi usti spremljali nekaj časa. Zakaj, sem ugotovil šele po tem, ko sem izplezal in me je Pavli poslal s fotoaparatom na njihovo potko. Ojejjj! a tole smo zlezli v naši varianti izstopa? Kar ne moreš verjet kako je videt konkretno iz planinske poti. Kljub zastrašujočim pogledom se nam plezanje ni zdelo tako ekstremno kakor mimoidočim.

In za konec res dobro, ni nam bilo žal, da smo šli danes v Raduho! Imeli smo lepo vreme, lepo in ne pretežko, pravzaprav uživaško plezarijo, našli smo klin, pa vijak od menjalnika ali avijona?, za povrh pa je Stane dobil svojo zajedo in to v vodstvu. Dolg dostop je bil kaj kmalu pozabljen. Z analizo smo na hitro opravili na koči na Grohatu, nato pa pohiteli proti domačem zavetju prepakirat plezalno opremo in prepotena oblačila za naporno turo, ki naju je s Stanetom čakala naslednje jutro na severu Avstrije.

Več fotk iz "Stanetove zajede" je v foto albumu..