ŠAO Velenje

Prvega in (upam) tudi ne zadnjega!!

Govor je seveda o ledu, natančneje o zaledenelih slapovih oziroma enem samem, ki smo se ga lotili in tudi uspešno splezali. Preden se lotim popisa moje prve ledne dogodivščine, naj se vrnem kakšen mesec nazaj…

Ker sem na odseku med bolj novimi člani, svojo tečajniško in nato pripravniško pot sem začel v črnuškem alpinističnem odseku in se kljub temu, da je bilo ledno plezanje v alpinistični šoli v programu z njim še nikoli nisem srečal oziroma nisem imel priložnosti ter spodbude, da bi se v njem preizkusil. Krivdo za nabavo opreme in vzbuditev želje po preizkusu v lednih vertikalah lahko tako pripišem samo Mijevim čudovitim fotografijam in vsem nazornim opisom doživetij iz lanske sezone s strani udeležencev današnje (pre)izkušnje, Pavla, Mijota in Sergeja.

Cepine sem si tako kupil že pred novim letom, plezalne dereze pa v prvih dneh v januarju, tako je bila osnovna ledna oprema že nekaj tednov kompletna, pričakovanja pa iz dneva v dan večja. Zadnje dni sem z zanimanjem spremljal vremensko napoved, držal pesti za čim večji mraz, svojo neučakanost pa krotil s treningom v »drytooling« smeri na svoji »boulder stenci«, ki sem si jo čez poletje zgradil na podstrešju.

V petek me je razveselil dogovor in odločitev je padla, v ponedeljek gremo v Logarsko dolino pogledat kakšne so razmere. To je pravzaprav pomenilo, da sem tega dne ob 10.00 uri s težkim in nabito polnim nahrbtnikom raznovrstne plezalne opreme čakal na avtobusnem postajališču v Mozirju, da me poberejo in se nato odpeljemo naprej proti težko pričakovanemu cilju. Za moj ognjeni krst s(m)o si izbrali slap Palenk nad hotelom Plesnik. Kratek dostop je bil mimo kot bi mignil, še vedno pa je bilo v moji glavi vse preveč vprašanj kako bodo stvari sploh potekale oziroma če mi bo zadeva stekla, saj je to zame popolnoma novo področje, brez kakršnih koli »terenskih« izkušenj.

Razdelili smo se v dve navezi, Pavel in Sergej v eni, Mijo in jaz pa v drugi. Nadeli smo si vso plezalno opremo, nataknili dereze in zagrabili cepine. Prva naveza je suvereno, brez večjih težav opravila s prvim in tudi vsemi nadaljnjimi raztežaji slapu, prišel je čas, da začneva delati tudi midva. Med varovanjem sem opazoval tehniko gibanja, si jo poskušal vtisniti v spomin in se nato preizkusil koliko sem si uspel zapomniti, poleg tega me je doletela še čast, da kot zadnji poberem vse ledne vijake.

Po čakanju se je nekje z vrha, s prvega varovališča zaslišal odrešilen klic »varujem« in moj prvi ledni ples se je končno lahko pričel. Cepina sta čudovito prijela, prav tako dereze, z manjšimi postanki sem ponavljal vajo vse do vrha prvega raztežaja in se dodobra ogrel v hladnem zimskem dnevu. Drugi raztežaj je ponudil plezanje v precej mešanem terenu; malo ledu in več praskanja po skali, ki je bila posuta s neprijetno sipkim snegom, ki je še dodatno otežil iskanje oprimkov za morebitno zatikanje cepinov.

Zadnji, tretji raztežaj je bil znosnejši, vsaj kar se ledu tiče, saj ga je bilo spet nekaj več na zalogi. Z iskanjem dobrih prehodov sem se precej zamudil in po pričevanju ostalih, ki so me na vrhu že nestrpno čakali naj bi tudi po polžje izplezal. Po zvijanju vrvi smo z vrha sestopili do izhodišča, zložili opremo v nahrbtnike ter se podali na topel čaj v hotel Plesnik.

Za konec smo se sprehodili še do nekaterih drugih slapov v tem delu doline in dodobra preverili razmere, ki bodo v dneh, ki prihajajo morda spet vodile novim lednim dogodivščinam naproti.

Pavel, Sergej, Mijo in Matija

Nekaj fotografij je v albumu LINK

Op. urednika: letos je ledu precej manj kot v preteklem letu, razmere niso najboljše ..