ŠAO Velenje

Bliža se zadnji načrtovan prost vikend v avgustu. Nameni za plezarijo so bolj ko ne določeni s povabilom Tanje in Polone naj se pridružim družbi na Okrešlju. Vendar v četrtek dobim še klic od Alena, ki mi za soboto predlaga smer v Ojstrici. Glede nedelje pa naj bi se še dogovorila. Ker pa zaradi odsotnosti Roka P. nimam soplezalca, se vseeno odločim za Okrešelj.

Ob prihodu na ŠAO kočo, me ne presenetijo že velikokrat okušene pozitivne vibracije plezalske družbe, sestavljene iz Tanje, Polone, Kaje, Roka G. in avstrijskega alpinista, kitarista in učitelja angleščine Bernija, ki sta ga Polona in Tanja spoznali po svojih dopustniških potepanjih po Dolomitih. Po izbiri smeri za naslednji dan nastavimo budilko na 6:00 in popadamo v postelje. Jutro prinese nov, z soncem obsijan dan. Z Rokom G. se po skromnem zajtrku nameniva proti Turski gori, ostali pa malce kasneje, predvsem zaradi krepkega jutranjega obroka, plezat smeri v Mrzli gori. Ob povratku na Okrešelj pokličem Alena, da se dogovoriva za naslednji dan. Odločitev je Raduha. Kot naročeno me kmalu zatem pokliče še Rok P., z vprašanjem, o mojih nedeljskih namerah. Po kratki razlagi le-teh, sledi vprašanje, če se nama pridruži. Sledi pričakovan odgovor. Tako smo zmenjeni ob 7:00 na Grohatu. Na poti proti cilju za naslednji dan, se nama z Alenom pridružita še Kaja in Rok G. ki ju odloživa v Velenju. Polona pa ostane na koči, čakajoč Tanjo in Bernija, ki jima alpinistična žilica še ne da počivat.

Prihod na GRS kočo pod Raduho je pospremljen z toplo dobrodošlico dveh gorskih reševalcev. Po kratki prestavitvi se odpraviva proti zasluženemu počitku. In spet je jutro. Noč pospremljena z vokalnimi vložki prehitro mine. Sledi rutina. Alen določi možne smeri, pripravi skice, dogovoriva se o vrsti in količini opreme, se malce okrepčava in ob prihodu Roka P. vsi trije pot pod noge proti steni Male Raduhe. Za prvo smer je izbrana Mihatova s težavnostjo IV+/III-IV in dolžino 175 m, kjer naj bi z Rokom vadila orientacijo in predvsem nameščanje vmesnih varoval in izbiro primernih prostorov za varovališča. Smer naj nebi bila opremljena z svedrovci, kar se hitro pokaže da ne drži. Pod budnim Alenovim nadzorom se trudiva in dajeva delo sivim celicam z izbiro najboljšega kosa opreme za vmesno varovanje. Tu metuljček tam klin, pa gurtna okoli skalnega mostička. Pridem tudi do spoznanja, da je pozornost potrebno usmeriti tudi na način vpenjanja dvojne vrvi, da ne povzročimo prevelikega trenja. V spremstvu Alenovih neutrudnih pevskih poskusov kmalu prispemo na iztek smeri. Po prejemu čestitk za preplezano smer in namestitvi plezale opreme za transport se odpravimo proti Durcam.

Na poti navzdol se iz Alenove smeri porodi vprašanje za naprej. Bi šli Kamin pri drucah V/III-IV, 100m ali pa smer Levo od plat V+/IV, 185 m. Odločimo se za slednjo. Vstop v smer je enaka kot pri smeri Plate. Odcepi se v levo ravno pri lopi z vpisno knjigo. Tu pokaže smer svoj pravi značaj. Ker pleza Alen naprej, lahko opazujeva njegovo lahkotno gibanje in spretno nameščanje vmesnih varoval. Kmalu spoznam , da bo potrebno še veliko učnih metrov smeri, preden bo postalo moje vmesno varovanje tako rutinsko. Včasih se svoje neizkušenosti ne zavedamo in v želji po plezanju presegamo svoje znanje v smislu varovanja, kar pa je večjega in bistvenega pomena pri našem početju kot pa preplezati nek težek del smeri. Tudi krušljivost Raduhe nam neprestano meša načrte o oprimkih in stopih. Smer ponudi lepo razjedo za majhnima previsoma in v zadnjem delu pred lopo z knežjim kamnom kratko prečnico s platko, ki jo z izkušnjami iz Arca premagam brez cmoka v grlu in nekontroliranega tresenja zgornjih okončin. Izhod smeri je enak kot pri Platah. Nato čestitke, urejanje opreme in sestop. Na poti proti koči poberemo še nahrbtnike in si izmenjamo opremo. Pot uberemo kar po melišču, kar je proti sestopu po poti pravi balzam za kolena. Na koči nas v debeli senci že pričakuje gorski reševalec s povabilom na osvežujoč napitek. Takemu povabilu se je nemogoče upreti.

Tako je minil še eden izmed lepših plezalnih vikendov