ŠAO Velenje

To nedeljo sem preživela v prečudoviti družbi Jureta, Pikite, Ata Smrka in našega Malega zloglasnega graškogorskega terierja. Z odločnim korakom jo je naša četica iz Lučke Bele strumno in veselo ubrala Korošici naproti, ker se je v dolini šepetalo, da prvi gostje dobijo "tea for free". No pa še res sva ga dobili, v zameno za naše predhodno tovorjenje piva do Moličke peči na ŠAO plezalnem dnevu kakšna dva tedna poprej. Po zdravilnem planinskem čaju in slastni reinkarnaciji kamniške jabolčne pite, narejene izpod urnih rok Pikite, pa smo se odpravili vsak na svojo stran prebirat in pisat svoje zgodbe.

Ata Rojnik in Pika sta jo mahnila proti Ojstrici, ker sta bila željna vrhov, midva pa v kontra smer proti Vršičem. Za ogrevanje sva si izbrala Pripravniško smer, ker naj bi bila po oceni sodeč lahek zalogajček za moje grugo samostojno vodenje naveze v gorah. In ker polna dvomov vase in v ponujeno postavo skalnatega kamina pač ne premorem toliko poguma, da bi le tega tudi preplezala, se plezajoč nazaj obrnem in štafetno palico prepustim bolj izkušenemu in odločnemu delu naveze. Smer kljub osrednjemu podrtemu delu ponuja nekaj meni posvem novega, vabljivega in mamljivega. Kamin, ki bolj spominja na zajedo, po predhodnih navodilih Jureta preplezam z opiranjem hrbta in "ta zadnje" na eno stran ter opiranjem nog na drugo stran. In ker sreča pač nikoli ne počiva, naju za piko na i pred izstopom iz smeri čaka še en kratek kaminček z zaključnim previsekom, čemur pa je zopet botrovala Juretova roka, ki je brez obotavljanja za seboj potegnila še svoj telešček in kmalu za tem omogočila pogled na z soncem obsijan gorski svet tudi mojim radovednim očem.

Po sestopu iz najine prve smeri se moj pogled ustavi na Preložnikovi, ki sem jo skupaj s svojima sotrpinoma v mislih premerila že prejšnjič, vendar pa mi tokrat Jure izpolne skrito željo in me popelje v ta tako željni svet. Prvi raztežaj me po nič kaj zahtevnem plezanju pripelje do sidrišča, kjer si vsa zasopihana hitim nalagat opremo na pas, kjer sedaj v družbi mnogih cingljajo klini, metulji, zatiči in kompleti ter raznobarvne gurtne z vponkami obešene okoli vratu. Ta osrednji raztežaj mi ponudi skoraj vse lekcije nameščanja varovanj, komplete v že zabite kline ter ovenčanje uheljcev in rogljjičev. Tako naju do konca smeri loči le še zadnji raztežaj, ki najprej sledi veliki luski v desno, nato pa se zapodi v zajedo in iz le te v nekakšno platko do vrha. Ta del smeri je res da precej kratek, vendar pa ti ponudi vso lepoto plezanja, kjer kaj nekaj časa nameniš iskanju ta pravih oprimkov in stopkov ter izbiri načina stopanja po le teh.

Ob prihodu na Kocbekov dom na Korošici si vsi štirje skupaj z Malim izmenjamo vtise, z Juretom si privoščima pošten topel obrok, med mletjem slastne zelenjavne mineštre pa naju Ata Smrk in Pikita zabavata z zgodbami o razpletu romance našega najmanjšega in najmlajšega člana ekipe na vrhu Ojstrice ter o vodni terapiji, ki baje da deluje, če trmasti in neuničljivi terier nikakor ne namerava utihniti.

In potem ob povratku nazaj še večno trajajoč spust do Lučke Bele, ki vsaj iz mene izže poslednje atomčiče energije, zato se namenimo v Mozirje na posladek, kjer skoraj kot v filmu, v istem trenutku kot Alen in Joži, ki se vračata iz poplezavanja v Velikem vrhu, prispemo na parkirišče pred našo zvesto slaščičarsko postojanko ter parkiramo drug zraven drugega. Po spitem čaju, napol prebavljeni slaščici, analizi prepopolnega dneva in slovesu, pa jo vsak v svojo smer mahnemo svojemu življenju naproti.

In ker je življenje neskončni labirint zapirajočih in odpirajočih se vrat, se nam kaj hitro pripeti, da medtem ko odpiramo ena, nikoli nismo povsem prepričani kaj tiči za temi in kaj za drugimi vrati. Vendar pa si s tem dajemo možnost vpogleda v nov svet, ki nam je tako tuj in za zdaj še nepoznan. In zmeraj ko nam pred nosom zaloputnejo ena vrata, se nam hkrati ponudi priložnost, da odpremo nova. In čeprav imamo neskončno možnosti za odpiranje le teh, se nam dostikrat pripeti, da raje slonimo s čelom uprtim na zaprta vrata in čakamo na dan, ko bomo premogli toliko korajže, da zaprtim okovanim vratom obrnemo hrbet in naproti zakorakamo tistim rahlo priprtim, jih premerimo od glave do pet, se jih nežno dotaknemo, jih nalahno odpremo in pokukamo v svet, ki ga želijo deliti skupj z nami.

Ta vrata so lahko velika, lahko mičkena, da komaj zlezemo skoznje. Lahko so izrezljana iz lesa, lahko okovana iz železa. Lahko so težka in komaj se premikajoča, lahko lahkotna in poskočna. Pa še zmeraj nam vsa vrata, velika ali mala, omogočajo vpogled v nekaj novega, v svet novih doživetij in hkrati pozabo na pretekla dejanja, ki so nas kakorkoli zaznamovala.

Ravno tolikšno raznolikost prehodov iz enega sveta v drugega pa nam čarajo tudi naše tako zelo ljube gore. Ko smo že povsem prepričani, da bi se nas na vsak način rade otresle s svojih telesc, nam ponudijo zavetje ali pa nas presenetijo s svojo nedostopnostjo in se odprejo le našemu soplezalcu, ki je pač za razliko od nas malo bolj dorasel njihovi muhavosti in občasni spremenljivosti razpoloženja. Spet drugič pa nas božajo nežno kot roža in nas vseskozi bodrijo in radostijo kot naši zvesti sopotniki. Ker gore dihajo, in čutijo kot čutimo ljudje. In ravno zaradi tega, si s temi robatimi podobami in obrazi izmenjujemo vse notranje strahove, dvome, se mirimo ob prevelikem vzradoščenju in entuzijazmu, in se z roko v roki postavljamo na realna tla.

Kaja

Fotografije posodila: Jure in Ata Rojnik