Mišina grapa

Ob treh zjutraj poskakuje in cinglja telefon na nočni omarici ... "Pa zakaj moraš tako zgodaj na pot ?" so me prejšnjo noč spraševali domači. Kaj čemo, v življenju počnemo čudne stvari, eni takšne, drugi drugačne. Tisto kar je v očeh nekoga nenavadno ali celo neverjetno, je lahko drugemu pravo zadovoljstvo, užitek ali celo učinkovito blažilo bolečin. In to v tolikšni meri, da sploh ni vprašanje kdaj je potrebno vstati.

Ura je štiri, že sem na poti. Le tu in tam pridrvi mimo kakšen dostavni kombi, kot da so hitrostne dirke. Zjutraj, ko ni prometa se očitno mudi vsem. Kljub skoraj prazni cesti se trudim, da bi se držal prometnih predpisov. V Velenju se pridružita še glavna inicijatorja: Pavli in Sergej in že se prebijamo po ozkih cestah mimo še zaspanih naselij. Za današnji cilj smo si v upanju na dobre razmere izbrali Veterne police. Tiste police, ki so od daleč iz doline vidne kot malce zastrašujoč prehod na vrh visoke gore, tam nekje pod nebom.

Na izhodišču pri Bukovniku smo bili že nekaj po peti uri. Vse je še spalo, le orjaške opasti na vrhu obeh Raduh so že od daleč strašile in kalile naše ideje, želje in upe ... Pri GRS bivaku se opremimo, damo življensko energijo (elektriko) žolnam, potem pa pot pod noge proti stenam. Visoke temperature in več metrov debele, nevarno preteče opasti, to ni dobra kombinacija za Veterne police, zato jo raje uberemo pod Lanež. V resnici niti ni bilo pomembno kam, samo da se varno pleza.

Po daljši prečnici smo že v vstopu v široko "Mišino grapo"; III, 30-40 stopinj, 125 m. Iz Grohota je izgledala bolj adrenalinsko, tu na mestu dogajanja pa zaradi širine niti nimaš občutka, da si v grapi. Dokaj lepo in predvsem z izjemno trdim, kvalitetno zbitim snegom zalita, je poskrbela za enostavno lezenje. Naklonina nič posebnega, nekje na polovici med uporabo okla ali ratišča. A zdrsniti tu ne bi bilo pametno, zato raje previdno v njo. V gornjem delu se odločimo za svojo zožano a daljšo - desno varijanto.

V skoraj položnem izstopu nas obsije jutranje sonce, pod nogami pa se sled višjih temperatur že kar na vsakem koraku predira. Ob tem se spomnim Pavlijevih modrih misli: ".. a je to alpinizem ?" Verjetno da je, ampak "...čez dva dni bo v tej isti smeri lahko to povsem nek drug alpinizem." Nam je bilo tokrat izjemno enostavno in uživaško; ali bo tudi tistim, ki bodo šli za nami v drugačnih razmerah ?

Preudarnim je odgovor na dlani. Morda je tudi to eden izmed čarov alpinizma, ki te znova in znova vleče v gore. Res da pri tem nemalokrat garaš kot zamorc, a trud je poplačan že z uživanjem in prijetnim druženjem četudi nisi bil v smeri ali vrhu, ki si ga prvotno načrtoval.

Lezli smo: Pavli, Sergej in Mijo

Za povečavo klikni na posamezno fotografijo. Kopica preostalih fotk je v albumu "Lanež - Mišina grapa" tukaj .

Sergej v zaključni prečnici varijante desnega izstopa