ŠAO Velenje

Kako daleč stran so naša pričakovanja od doživetega pove tudi današnji dan.

Obilno sneženje, ki mu še danes ni konca, nam je že drugi vikend prekrižalo načrte. V soboto, 31. januarja 2009, se tako zgodi alternativa: enodnevna vaja zimske tehnike pod Črnim vrhom. Imelo me je, da bi jo »prešpricala«. Zdaj vem, da bila bi velikanska škoda.

Vse skupaj se je začelo blizu, meni že davno pozabljenega smučišča, v ne »fair play« položaju, zavitem v meglo.

Iskanje smisla ob gaženju novozapadlega snega res ni imelo smisla. Kljub dejanski vpletenosti v zgodbo, mi je ta čas režija glave še nagajala. Izmenjavanje mesta prvega je vse skupaj olajšalo in vedno bolj sem občudovala vse so-tečajnike, ki so v tej enkratni povezanosti pokazali res trdno voljo, vztrajnost in po vrhu vsega še vedrino. Skupinska dinamika, ki jo je sprožila Alenova igrivost je skozi raznovrstne socialne igre v nas prebudila tekmovalnost in motivacijo, ki smo jo usmerili v resno delo.

Rok nas je poučil, da je edino tovariška pomoč rešitev v nesreči. Spoznal nas je z lavinskim trojčkom: žolno, lopato in sondo. Vse troje smo preizkusili, tako smo v sneg skopali nekaj lukenj, v katere so legli pogumni in doživeli občutek nemoči pod snegom; drugi pa smo razvili občutek cilja sonde. Prav vsak izmed nas je moral samostojno poiskati drugo žolno, ki so nam jo skrili. Sašo nas je v svoji delavnici naučil »rudarskega« kopanja, zatem pa smo naredili snežni prerez ter s prsti in pestmi ugotavljali trdnost posamezne plasti. Pri Alenu smo se naučili varovanja soplezalca v snegu, ter izdelali sidrišči v primeru mehkega in trdega snega. Za zaustavljanje s cepinom ni bilo razmer, a smo vendarle izvajali »asane«. Občutili smo stik derez s sicer premehko podlago in se naučili, da z njimi nikoli ne hodimo brez cepina! Na koncu smo naredili norveški preizkus trdnosti in sprijetosti snežne odeje tako, da smo z lopato zarezali trapez katerega smo obremenili s turnim smučarjem in z več pohodniki.

Vse skupaj se je dogajalo izjemno povezano, teorija s prakso, »stari mački« s še »zelenimi« tečajniki. Prehitro je minilo. Nekje v ozadju se je, ob koncu, še sicer šušljalo: »Nimajo pojma o srenenju in sreženju…«, nam pa se je le še plesalo. Bila je res odlična alternativa našega izobraževanja. Hvala tudi Miju, ki je ujel vse doživeto v objektiv :=)

Kompleten album je na ogled na ATVS strežniku.