Po preplesani noči in ne ravno rekordnih urah spanja... me božiček Apat tistega sobotnega jutra nabaše na sanke in že jo iz v meglo potopljene Ljubljanike mahneva Goltem naproti... normalno, da so ostali že nestrpni od čakanja na naju, in nama na poti naložijo še dodatne zadolžitve (beri: nakup pira in vina za zakuhanca), kar še dodatno upočasni najino karavano... potem pa pride vmes še montaža verig... menjava muzike s pozitivnim cd-jčičem od Chycane... ki nama da poleta do oblakov... nagovarjanje mimoidočih... smeh... ropotanje in sopihanje Nissančka... in spust po usodnem klancu do Mozirske koče... slednje si štejem v čast... zakaj?... vejo vsi tisti, ki so se mogli zaradi moje ne/premišljenosti spravit ven pod milino neba... sredi noči... in tišat ne ravno peresno lahek avtek kontra sili gravitacije navkreber...
No in potem se je začelo. Najprej raztovorjanje, potem pa akcijaaaaa... pancerji.... škije.... palce... roba kr leti iz rugzoka in po sobi... za vse ostalo hvala bogu poskrbi moja zvesta kopilotka... in potem gasa za preostankom ekipe, ki so jo mahnili naprej Smrekovcu naproti... Ker sma dost zategle... sva jih hvala bogu dohitele... in nadaljevale preostanek poti skupaj z ostalimi....
Dan je bil nabit z eno tako entuziastično energijo, da ni blo osnovne, da bi se med nami našel en sam "dolgocajtn fris"... ker bi ga brez pardona katapultirali v jarek... in ga pustili tam... da se strezni... malo prezebe... in razmisli o svojem smislu in bistvu... čeprav so nam kuglo pozitivko zakrili sivi oblaki, se je med vršaki gora okoli nas in med sivo gmoto neba odpiral belo rumeni pas, ki je dnevu dal posebno mističen pečat... kot bi nam mati narava hotela prišepniti in pokazati, da je naredila konec tem deževnim dnem.... in na obzorje priklicala luč upanja, ki se je skupaj s snežno idilo zlila v neponovljivo sožitje... ja nore poslikaveee, ki si jih ne bi v najlepših sanjah zamislila niti najbolj ustvarjalna dušica tega sveta...
Ja tole kolektivno sopihanje, potenje, smejanje, debatiranje, modrovanje dajo poleta za vse dneve in tedne, ki prihajajo... do naslednjega skupinskega vandranja po odmaknjenih kotičkih... Ker tudi takrat ko se je našel prostovoljec, ki ga je snežna odeja vzela za svojega in ga pogreznila vase in ga nato le trenutek kasneje odvrgla na površje, rahlo pobeljenega, zariplega in požnudranega v obraz... ni bilo zaslediti ničesar drugega kot iskrice v očeh in neskončen nasmešek na obrazu, ki ti pove več kot tisoč in ena beseda.... Jaaaaaa padcev je blo kar neki... še posebej s strani tistih nadobudnežev, ki smo se trudili dohajati izkušene mačke v prvi bojni vrsti... ki so meli ob vsakem konkretnejšem vzponu, po ne vem kakšnem naključju, pripravljene turbo pospeške, ki so večali naš zaostanek tja nekam v neskončnost... da o slogu spusta navzdol raje ne govorim... ker bi blo vsaj moje 1. smučanje po celcu direkt za v video smešnice...
Jaaaaa....sam se nismo dali....vsak v svojem svetu...zatopljeni v snežno odejo pod nami...v pulz srčeca, ki nam je odzvanjal svoj neutrudni ritem v ušesih... smo eni s turnimi, drugi celoooo s tekaškimi, tretji s krpljami in četrti pešaka brez vse nepotrebne navlake gazili vrhu Smrekovca na proti... kjer se nam je kot nagrada za ves vložen trud... razodel cel širni gorski svet okrog nas, v vsej svoji veličastni zasneženi podobi.
Povratek na toplo v objem domačne hiške je bil za tiste, ki smo meli smučke precej hiter, ker je šlo kr samo od sebe... medtem ko so se ostali pošteno nahodli.... Tam pa nas je čakalo še eno samo ugodje od udobja... Ogret jedilni prostor z ravno pravšnjim številom klopi in stolov, kamor smo lahko prtisnili svoje premražene rite.... pa narezek... najboljše zakuhano vino, kar so jih moje ustne brbončice kdajkoli uspele okusit (p.s.: Tanja in Polona = mislim da bi se ob takemle zakuhancu tule v Ljubljani, pred vajino stojnico trlo ljudi).... vmes spet smeha, da še danes bolijo trebušne mišice...pa zvesto fugiranje porastlega števila članov ŠAO-ja... in nato za piko na i še golaž naše starešine in la chefa...
.. ki nam je zapolnil naše v vinu utapljajoče se želodčke.... in napravil podlago za nadaljno nalaganje z vsemi substancami, ki so vsaj večini potencirale čisto pozitivo, ki je trajala vse tja do ene zjutraj, ko so pobadali tudi tisti ta najbolj glasni in najbolj zagnani heroji večera...
Nedeljsko, že skoraj kičasto lepo dopoldne pa smo vsak zase preživeli v svoji lastni režiji... večina se nas je še malo dričala po smučišču... in občasno drajsala po ritki... Eni so se šli malo sprehajat v odsotnem pogledu, ki je zrl tja nekam v daljavo, drugi preganjat mačke v dolino... in tretji v objem toplih domekov in svojih boljših polovičic...
Blo je res nepozabno... tako kot vsi tile v športni duh odeti dnevi, ki smo jih preživeli v sklopu ŠAO-jevih eno-dnevnih ali pa vikend paketov... in jaaaa.... naslednjega se udeležimo zagotovo še v večjem številu.... Ker več je še zmeraj manj od preveč!!! ... in naj bo to tudi naše skupno vodilo, moto ali kakorkoli že :)
Z vami sem bila... Kaja
Še statistika: 13km in 600 višincev tja in nazaj (14km in 800 viš. metrov za tiste, ki so šli na vrh Smrekovca)
Foto: Metka in Mijo
Preostale fotke so na ogled na http://atv.hamradio.si/gore
Comments
Lepo.
Lepo si napisala tole :)
Če ne bi bil na smučanju takrat bi itak bil zraven. Pa naslednjič.
Dokler se ne vidimo ...
domen
Pozdravček
Kaja, wow :) Si pa romantična dušica, oz. ti gre dobr ta poetična pripoved al kok bi človek temu rekel? ;)
Če še sam dodam nekaj občutkov; res je bilo spet zelo lepo, in spet na svoj način. Od celotne ture mi je bilo najbolj impresivno oz. všeč na vrhu Smrekovca ...tisti prizor z rumenordečim svitom v daljavi pod sivomodro prevleko iz oblakov, spredaj pa temnozelene smreke, zavite v snežnobel puh, na desnem kraju mistični gorski orjaki, prav tako politi s belo barvo ...takšno magično vzdušje, kot bi bil v pravljici, sredi mogočne narave, sicer skrivnostne, hladne in neizprosne, hkrati pa z močjo in energijo, ki te prevzame od znotraj navzven. Ker sem bil kot zadnji sam na vrhu, sem se še toliko bolj zavedel, kako smo v primerjavi z našo prelepo naravo majhni, nemočni, (nepomembni z nekaterimi s svojimi neumnimi dejanji?) pa vendar bi "vesoljci čistilci", če bi se ustavili na našem planetu, najprej začeli čistko pri nas ;P
Če me nebi začelo zebst ko psa tam na vrhu (popoldne je začelo bolj pihat na vrhu, jst pa fino premočen od potenja), bi ostal še kaj več kot tistih 15 minut (katerih trenutkov se mi še zdaj prikazujejo tiste slike pred očmi), tako pa sem se trudil dohiteti vse vas, ki ste mi vso pot "korenček držali" pred nosom... no, na kraju sem vas le ujel.... v planinski koči pri dobri jedači in pijači :))
Če se lahko še sam pohvalim s statistiko:
sam sem štartal ob 11:30 pri "Jugu" (travnik nad kmetijo Keber - tam je menda okoli 1100 m.n.v.), na Smrekovec prispel ob cca. 14:15, na povratku pa sopihal po poti proti Boskovcu, da sem naredil ovinek v levo, od koder sem se spustil proti Muldi oz. Mozirski koči - to je bil dober spust, kjer so mi že fajn utrujene noge skoraj okamenele. Prispel sem menda okoli 16:30, kar bi zneslo okoli 16 dolžinskih km, s 5 urami hoje, smučanja in ukvarjanja s psi ;)
Moja posebnost na tem "sprehodu": prvič na eni turi sem dal pse 5x gor in dol - 10 operacij :P
Prijetne praznike vsem in srečno v letu, ki prihaja.
Daivd
PS: Ko sem nekaj iskal, sem naletel na lepo opisano ljudsko izročilo o zgodovini in zanimivosti Golt; če koda zanima je prijetno branje na: http://www.gore-ljudje.net/novosti/34622/
Zaključek !
Super slikce in opis. Blo je res fajn, tk da bo treba spet kako podobno akcijo nardit :D
Lepe praznike vsem :D
Bo treba ponovit !
Super slike in opis. Blo je res fajn tk da bo treba še kdaj nardit tako akcijo :D