Pretekli konec tedna je bil za člane odseka v znamenju tradicionalnega druženja ob zaključku leta.
Zbrali smo se večinoma v soboto zjutraj, še v dolini in se skupno odpravili cilju naproti. Lepo urejena vijugasta cesta nas je pripeljala na najvišji točki do konca asfalta, potem je šlo še par raztežajev navzdol po zaledenelem hribu, kateri je svoje lepo zglajene plošče v detajle razkazal javnosti šele naslednji dan, ko je bil predviden umik iz smeri.
Zakurili smo (v) kamin, da se prsti ogrejejo in bo zvečer boljši oprijem, ter se odpravili na kratek kondicijski sprehod proti vrhu, ki slovi in baje tudi diši po vulkanih. Dve manjši kotanji napolnjeni z vodo v nekem drugem agregatnem stanju, smo na hitro spremenili v drsališče in se nekaj naslednjih trenutkov razvezali ter prav prijetno zabavali.
Čas je tekel, zato je bilo potrebno naprej. Medveda in drugih požrešnih gorskih zveri na poti do vrha nismo srečevali, so nas pa zato za nekaterimi izbranimi smrekami pričakala presenečenja škratov v obliki arcnij iz zrelih, sladkih borovničk, katerim zdravljenja se niti mojstrica kremšnit, Alenka ni uspela ubraniti. Vrh je bil dosežen kmalu in za piko na "i" je bilo nujno uničiti sendvič ali dva. Še nekaj razgledov na bolj slabo pocukrane gore so nam ponudili tik pred pričetkom sončnega mrka, pred nami pa je bil še najnapornejši del trening ekspedicije - fotkanje, čajček na koči ter sestop.
Kmalu smo bili na cilju, med tem so se v dobro ogretem zavetju ob žarečem kaminu zbrali še nekateri člani in kandidati za člane. Rok ter ekipa pridnih rok so v kuhinji iz katere je ves čas mamljivo dišalo, pričeli s pripravo slastne večerje, 
ostali pa poprijeli za druga bolj, oziroma manj (ne)koristna opravila. Zunaj je sonce že zdavnaj ušlo za hribe, prispel je tudi kosmati vodja skrivnostne komisije in kmalu po pospravljeni grofovski pojedini se je lahko začel obred sprejema novih članov. Torej tistih, ki so zdržali prvo leto šolanja in nabrali tistih nekaj "sto" vzponov, ki so nujni za to, da si bodo zapomnili nocojšnji večer in postali del "elite". Seveda pa tudi tisti, ki so v tem letu napredovali iz mlajših v starejše pripravnike plazenja, ne bodo ušli roki pravice, oziroma javnemu preizkusu vzdržljivosti na izpitih.
Komisija sestavljena iz dveh mrkih in hudo zamišljenih članov, ene ostre blond članice in še bolj strogega in matematično dobro podkovanega kosmatega šefa je imela pred sabo lepo počiščeno mizo, na kateri so bili pedantno razporejeni gibljivi in nekateri malenkost bolj trdni plezalni pripomočki. Kolekcija iz katere so si kandidati za nagrado lahko včasih kar sami izbirali orodje za napredovanje. Ob robu mize pa se je svetila obsežna zbirka kloniranih aditivov - pripomočkov za pogum in psiho, nalitih v okrogle plastične šalčke. Med izpraševanjem je komisija uporabljala neko posebno metodiko, ki je očitno funkcionirala, saj noben odgovor ni bil pravilen, če pa že, pa je kandidat pogrnil pri matematiki - računanje rezultata mu ni in ni šlo na roko.
Nekateri/e so se poizkušale prijazno prikupiti komisiji, kar je sicer bilo povsem legitimno, riziko pa je bil zelo velik. Kajti, če ponujeno darilo članom komisije slučajno ni bilo po godu, je bil rezultat prikupljanja nasproten. Seveda si je minus točke kandidat lahko spremenil tudi v pluse, pri tem so nekateri pokazali pravi pogum in vzdržljivost, saj so bili znova in znova pripravljeni prevzeti grehe drugih sotrpinov dobesedno na svojo kožo. Za spomin so dobili zanimive tatuje, ki so čudežni, saj bodo čez nekaj časa izginili sami od sebe, ostal pa bo spomin na nenavaden obred, eno od prelomnic v njihovi plezariji.
Ko je nabriti komisiji zmanjkalo kandidatov, se je le ta razpustila in napočil je bolj umirjen čas, čas za Božička in porednega škrata. Vstopila sta skozi vrata, glasno kot se spodobi, v pravi opravi, z zlatim zvoncem in polnim košem sladkarij, edino jelenčke smo pogrešali, verjetno so jima nekje zunaj ušli na nočno pašo. Povedala sta nekaj zgodb katerih vsebine se žal ne spomim več, verjetno tudi ostali ne... No ja, škratek je bil prav zanimiv, zgovoren pa malo manj, saj je bil v času obiska dokaj zadet in je pogosto taval v nekem svojem svetu. Ampak, prijazno sta (raz)delila darila, ki so se slučajno znašla pod našo okrašeno smrekco, ter vsakemu, oziroma o vsakem povedala kaj lepega. Daril je nekje okoli pol noči zmanjkalo, božiček in škrat pa sta tudi odšla, menda lovit svoje jelenčke.
Zaključek se je nadaljeval tudi po polnoči zabavno in plesoče. Telovadbi vseh okončin, telesa in grla se ni mogel izmuzniti prav nihče, pa ni bilo pomembno ali znaš migat ali ne. Ritmi, takšni in drugačni, za vsakogar nekaj, predvsem pa zabava za vse prisotne. Tistih nekaj jutranjih ur preživetih (prespanih) v posteljah je minilo kot bi trenil in na vrsti je bilo čiščenje, zajtrk in nepričakovano spogledovanje z drsalnico na strmi cesti. Prav to zadnje nam je nekaterim pobralo skoraj več energije kot pretekla noč in dan pred tem. Končno, okoli poldneva so bile vse kočije na varnem, zgoraj na sedlu.
Nekatere so preganjale obveznosti v dolino, druge maček, par pa se nas je odločilo za raztezne vaje v obliki pohoda. Eni direktno na Tri plote, dva pa po nevidnih turnosmučarskih sledeh krožne "proge" proti Starim Stanom in po poležavanju na vrhu skalc na toplem tepihu iz maha, naprej čez smučišča, Tri plote ter še malce dalje in naokoli dol, proti hotelu. Spet je sonce zbežalo za hribe, naju pa je premamila okusna in obilna večerja v dolini, za mizo kjer se običajno zbiramo po preplezanih smereh.
Leto 2015 bo kmalu mimo, začenja se novo, prihajajo novi izzivi in nove preizkušnje. Čestitke vsem za napredovanja, veliko uspehov in motivacije pri plezanju / nabiranju izkušenj še naprej, pa predvsem po pameti, da bo še dolgo lepo.
Srečno!
Mijo Kovačevič - Mičo
Foto: K&M