Vreme in letni čas sta kar sama klicala po avanturah v gorah. V nedeljo sva se odločila da še enkrat poskusiva najti pravi prehod od Suhadolnika do Malih vratc in na vrh Na Križu.
V literaturi sem zasledil, da je sama smer alpinistična, zahtevnost I, 500 m (vir Vladimir Habjan, Brezpotja). Z samo težavnostjo bi se strinjal v kolikor najdeš prehode po opisih, drugače se lahko težavnost dvigne, tako kot se nama je prvič, ko nisva našla optimalne smeri. Ključen je sam vstop v pravo grapo, kajti samo ena te brez resnih težav pripelje do M. vratc, vse ostale imajo visoke skalne pregrade. Opis v knjigi navaja da markirani poti od Suhadolnika slediš do Suhega dola in tam zaviješ v drugo gozdno vlako na levi in ji slediš vseskozi v levo dokler se le ta ne konča, potem pa do grape in strme skalne pregrade, kjer na levi poiščeš gamsje stečine in po njih v travnat svet dalje. Naprej lahko grapo prečiš v desno je lažje ali ostaneš na levi, je težje. Na koncu grape se obe poti združijo in sledi še samo strm vzpon po travnatem svetu do M. vratc, to varianto sva midva šla prvič.
Obstaja pa tudi druga varianta lovska, ki se začne levo od prejšnje grape v začetku travnata potem pa se spreminja v skalnat svet mimo znamenite lojtre med smrekami po travnatem svetu do sedla M. vratc, to smer vsa šla tokrat. Od sedla M. vratc slediš grebenu, ki na tvoji levi strani ponuja strm odrezan svet in pogled proti Jezerskemu, na levi pa razčlenjen svet s številnimi žlebovi in krušljivim skalnim svetom. Do vrha Na Križu te čaka lepo in ne pretežko poplezavanje ali poplesavanje po skalnem svetu, vršni del je malce bolj krušljiv, na vrhu pa te čaka čudovit razgled na vse strani.
Potem prečiš po grebenu desno proti Jez. In Kok. Kočni nekaj časa po vrhu ko naletiš na težave se umakneš na desno vse dokler ne vidiš markirane poti na prej omenjena vrhova. Sledi spust po zelo krušljivem svetu z zaplatami snega do bivaka pod Kočno. Ta del poti je bil zame najnapornejši. Bivak je zgrajen na novo lepo urejen tukaj počijeva, pojeva ostanek malice, pogled proti Grintavcu, kjer je videti nekaj pohodnikov, drugače pa ni žive duše.
Sledil je še zadnji del orientacijske uganke kako od bivaka do gozdne vlake. Od bivaka sva prečila v desno pod skalami po travnatem svetu nad veliko grapo in po naslednji plitvi strmi grapi v levo do skalne pregrade. Tukaj je bilo potrebno poiskati na desni jeklenico in se po njej in strmih travah spustiti v travnat svet in po njem do gozdne vlake ter do izhodišča. Sama tura nama je vzela dobrih devet ur. Vzpon je od konca vlake strm in večinoma naravnost navzgor, prav tako sestop, je za ljubitelje orientacijskih ugank neokrnjenega gorskega sveta. Na poti sva srečala nekaj gamsov, ki pa niso bili nič kaj zadovoljni z nama eni so pihali drugi udarjali z sprednjimi nogami ob skalo. Snega na sami turi ni bilo razen pri sestopu proti bivaku v senčnih legah, očitno pa je morala biti kar visoka snežna odeja.
Tako sva verjetno izkoristila še zadnje lepe jesenske dni z vsemi svojimi barvami in lepotami.
Cvetka & Vinko Sitar
JZ greben Kočne 500 m, težavnost I