Telefon zazvoni, pogledam, kliče Julijan. A greš v nedeljo z nami plezat, je rekel. Ves navdušen sem seveda takoj potrdil. Kdo pa gre vse in kam gremo. Vršiči, ti boš plezal z mano zraven bosta pa še Tom in Matej…
V nedeljo, se zapeljemo do planine Podvežak, pregledamo opremo spakiramo in krenemo na lep dolg dostop. Pot se je rahlo vzpenja med borovci in med steneami katere so nam bralcem www.saleskiao.com dobro znane (Črni vrh).
Pot se je že kar vlekla in sonce je vedno bolj grelo, ko smo zagledali velik “fuzbal plac” s kočo. Kocbekov dom na Korošici. Končno!
Vsedli smo se, na hitro opravili najnunjejše potrebe in vzeli v roke opise smeri. Jure od tu naprej ti vodiš, so mi na hitro dali zadolžitev. Ja katero smer pa? Z Julijanom gresta v Lepo midva pa v Lukmanovo, potem se pa zamenjamo je povedal Matej. Ok, Pregledam skice preberem opis… mhmm *@?# še enkrat pregledam… ja nč gremo čim prej sem rekel. Najprej pod stenam dedca to sem še razumel. Po poti me je Matej preverjal kje sem in mi pomagal z logiko... potem pa je ob poti pokazal, tam je vstop in s Tomom sta odšla naprej proti Lukmanovi.
Z Julijanom sva gledala skice in steno, spet skice pa še mal steno... ja tukej bo ni druge. Vstopila sva v steno plezala po plati do sidrišča, potem levo po gredi, iskala jamo in jo tudi našla ter naredila drugo sidrišče. Za jamo naj bi bil težji del v plati ocena IV, pravi Julijan potem sva prav. Splezava do naslednjega sidrišča, potem pa ??? kam pa sedaj. Ta raztežaj bi naj bil lažji. Ocene III. Vendar vse kar sva gledala je izledalo še težje. A teb to zgleda III je reku Julijan. Prej V sem odvrnil. Kdo je ocenu to smer? Ja kdo kej, Franček! Aham! Res je lepa, al pa midva ne najdeva prehoda.
Julijan še malo pregleda razmišlja in se odloči: ja nč greva dol pa proti Lukmanovi. Ne bova reskirala. Na desno najdeva že vse pripravljeno za abzajl rutinsko opraviva, pomalcava vzamema v roke opis smeri in dostopa. Nahrbtnike bova pustila in jih pobrala nazaj grede. Po cca 15 min hoje prideva pod steno, smer hitro najdeva in začneva. Tukaj povsem druga pesem. Smer je prelepa, ravno prav tapravega plezanja in višine za tečajnika ter orientacijsko manj zahatevna s kompaktno skalo in veliko že zabitimi klini. Nabita so prav vsa sidrišča. Plezava z veseljem in uživava, vedoč da nisva zastonj hodila več kot 2 uri do stene. Takšno smer bi lahko plezal kar naprej. Uživancija, plošče, kamin, zajeda... predvsem pa pa se z vsakim korakom povečuje »razgled«. 
Na drugem sidriušču zaslišim od spodaj znan glas. Bil je Matej. Preverjal je ali sva v smeri in kako napredujeva? Počakava vaju na koči se je zdrl. Da nebi bilo vse skupaj prelahko, je Julijan malo začinil smer. Najprej skozi nizek prehod, brez nahrbtnika, jaz pa sem se skoraj z nahrbtnikom zagozdil. V smeri je začelo sijati sonce in odgnalo prijeten hlad. Zadnji raztežaj se je potegnil čisto po levi mi s tem še dodatno dvignil temperaturo, ko sem se vžigal na skali. Kot da že sonce ni dovolj segrelo mojih rok. To še zlezem sem si rekel, potem pa ne more več bit daleč. Prav sem imel, bilo je konec. To pa je res šlo na hitro sem mislil. S takim mojstrom kot je Julijan v vodstvu ni problema. Pospravila sva tople flise v nahrbtnik, obula čevlje in poiskala sestop.
Sestop je že od spodaj izgledal kr sitn, od vrha pa še bolj. Pametna kot že prej sva se odpravila preko prelepih travnikov proti sestopu, katerega bi uporabila v Lepi smeri. Vidiva sedelce ampak kako do tja. Loči naju namreč labirit borovcev. Dva krat probava in slepa ulica. Nimama za burek pravi Julijan. Ja nč greva nazaj na »original« sestop. Ta je pa res »lep«. Prava plezarija navzdol, z ogromno naloženga kamenja. Na misel mi pridejo besede, ko si na vrhu si šele na pol poti. Sestopiva z maksimalno previdnostjo, se sprehodiva do nahrbtnikov. Še malo pogledava Lepo smer in pohitiva k soplezalcema na pivo v kočo.
Prijazna oskrbnica nam ponudi še kruha in savinjski želodec. Pojemo, popijemo in start. Tom nam pokaže smer in reče sam še tukaj gor potem pa malo dol. Seveda smo se vsi kislo nasmejali, saj smo vedeli kaj nas čaka. Gor, dol pa še enkrat gor pa spet dol pa še ene parktat gor in dol. Ni konca. Kolk časa že hodimo vprašam? Cca eno uro odgovori Tom. In spet hodimo... dokler se ne razveselimo koče na planini podvežak. Juhu še par min. Pot se je res vlekla, čeprav je lepa. Naslednjič, si rečem, grem na Korošico, ampak za več dni...
Jure Premelč
Plezali smo:
Tom in Matej ter Julijan in Jure - Lukmanova smer IV+/III, 130 m