V petek sva se z Bistijem odpravila plezat v Vzhodno smer v Mali Rinki (IV/III, 350 m).
Do dostopa nama je na srečo pomagalo sonce in poskrbelo, da naju ni zeblo. S plezanjem je pričel Bisti in mi s tem naredil uslugo saj se mi prvi raztežaj ni zdel lahek. Smer je sicer dobro plezljiva, le kamine nama je malenkost zabelil prejšnji dež. Nekaj raztežajev sem plezal tudi v vodstvu. Bisti je bil dober inštruktor, je pa hitro ugotovil, kako je plezati z ročno zavoro. Ne glede na ocene mi iskreno povedano smer ni bila tako lahka, predvsem iz psihološkega vidika. Tehnično pa mi smer ni delala večjih težav. Vmes se mi je že pošteno kolcalo po Mehurčku. Dolžina smeri je bila za začetek sezone več kot dovolj dolga zame. Na koncu sem bil res vesel, ko sem sezul plezalnike. Smer je po moji presoji logična, skala pa dovolj trdna in relativno dobro drži. Vsake toliko mi je zažvižgalo padajoče kamenje mimo ušes, da sem glavo potegnil vase, kot želva. Sicer pa med plezanjem nisva imela drugih težav. Imela sva srečo, da v smeri ni bilo drugih navez. Po tehtnem premisleku, pa je plezanje bolj priporočljivo ob ponedeljkih, kot v petkih. Petki so čisto prekratki. Ponedeljki se vedno vlečejo in preostane več časa za plezanje.
Izkupiček je seveda pozitiven. Dan je bil odlično izkoriščen in nove izkušnje so bile več kot dobrodošle. Kljub utrujenosti sem med sestopom že razmišljal, kaj bi še bilo primerno zame in že so padale ideje, kje me bo naslednjič strah.
Sedaj, ko je smer za mano in je uspešno preplezana, je ta zelo lepa ; )
