Od novembra smo redno prihajali v telovadnico OŠ Šoštanj in nabirali znanje, ki so nam ga podajali izkušeni in prijazni inštruktorji.
Sedaj je že za nami sklepno dejanje, ko je bilo treba v Florjanu pokazati koliko nam je ostalo v glavah. Najprej preizkus teoretičnega znanja, ki je nujno potrebno če želimo hodit v hribe in nadaljevati s plezanjem. To nam je šlo kar dobro od rok. Sledil je praktični preizkus iz vrvnih tehnik, tudi reševanje soplezalcev. To je malo težje, posebno če ti gledajo pod prste tako izkušeni inštruktorji kot je Alen. V večini smo uspešno opravili izpit. Kdor je imel malo smole bo imel priložnost to še enkrat prikazat in prepričan sem da bo v drugo šlo bolje.
Kako naprej? Sama diploma še ne pomeni kaj dosti. Sedaj se za nas pričnejo odpirat želje in hotenja po plezanju dolgih smeri. Veliko je želja in idej kam vse bi se podal, seveda po svojih sposobnostih. Jaz kot malo starejši med tečajniki bom verjetno izbiral lažje smeri. Problem se pojavi takoj, sami tečajniki med seboj ne smemo v velike stene. Tako je tudi prav saj s tem kar smo morali prikazati ni dejanska slika in ni dovolj, izkušnje nas bodo pripeljale na realna tla. Učimo se vedno na napakah, samo ni dobro »če se na svojih«.
Naj zaključim z mislijo. Na alpinistični šoli smo spletli dobre prijateljske vezi, tako naj tudi ostane. Za konec hvala inštruktorjem, vodji Alenu, njegovi desni roki Mijotu, vedno nasmejanemu Pavliju in Sergeju, ki je vedno imel na jeziku kak dober štos, ali pa si ga sproti izmislil.
Marko Lorger
--> Spomini na šolo