Z Urošem sva si rekla, da bi bil res že čas, da spoznava smuški svet nad Zelenico. Mikala naju je grapa Y v Vrtači, za katero je Igor povedal, da se jo da v spodnjem delu lepo presmučati. (V zgornjem delu pa gre že za pravi alpinistični smuk.) Torej bova poskusila. Če razmere ne bodo dobre ali če bova imela kakšne druge zadržke, še vedno lahko skočiva na priljubljeno Žrelo.
Vremenoslovci se niso zmotili pri sobotni napovedi, saj severovzhodnik ni nič pojenjal. Nasprotno, z višino in izpostavljenostjo se je še krepil. Ko sva si v vpadnici grape nataknila dereze, sva bila že precej premražena. Nič kaj me ni mikalo, da bi s smučmi na hrbtu sunkom vetra nudila še dostopnejšo tarčo. Odločila sem se, da jih pustim kar tam, zavarovane pred vetrom med dvema skalama. Urošu ideja sicer ni bila preveč všeč, a je bil solidaren z menoj.
Vzpon po grapi je potekal brez težav, saj je bil sneg ravno pravšnji, ne pretrd in ne premehek. Številne sledi so kazale, da je grapa precej priljubljena. Višje, kjer se razcepi na dva kraka, sva nadaljevala po strmem levem žlebu navzgor. Sredi žleba je skok, kije delno kopen zahteval precej previdnosti. Nedaleč od izstopa iz grapeso naju na vrhu pozdravililepi razgledi in sonce. Veter se je precej polegel.
Na vrhu se nama je pridružil domačin, ki naju je poučil o možnih sestopih. Skupaj smo se spustili po grapi navzdol. V spodnjem delu so bile - razen razmetanih kamnov - razmere kar ugodne za smuko. Sklenila sva, da sestopiva do smuči, si jih oprtava, se ponovno vzpneva do razcepa in presmučava spodnji del grape. V krnici Suho ruševje je sijalo prijetno sonce in ponovni vzpon ni bil nič kaj naporen. Tudi spust nama ni delal velikih težav.
V grapi se nas je tisti dan zvrstilo kar nekaj. Izstopala sta dva mlada Avstrijca, ki sta se s smučmi in srenači povzpela tik pod skalni skok ter se na vrh odpravila kar v turnih pancarjih in s smučarskimi palicami. No, ko sem videla, kako sta odsmučala po grapi navzdol in izginila v žlebu na avstrijski strani Žrela, sem si rekla, da že vesta, kaj delata. Vsak zase mora vedeti, kje so njegove meje.
Sneg v krnici je bil precej kložast in treba je bilo pazljivo vijugati po zaplatah snega med skalami in ruševjem, vendar nama to ni moglo pokvariti veselja!
Komentarji k fotografijam:
Foto 1: Žrelo ima res primerno ime
Foto 2: Vstop v grapo Y
Foto 3: Vršni del
Foto 4: Ponovni vzpon se je splačal
Foto 5: Borna snežna odeja v Suhem ruševju
Špela Hrastnik