Neradodarna zima odhaja, saj pomlad vztrajno odganja še zadnje flike snega. V soboto se zato v dvomih odpeljemo proti koroškemu koncu.
Parkiramo pod Kumrom, smučke pa odnesemo par sto metrov višje, kjer je snega na cesti še dovolj. Prečkamo mejo in na Luži nas že greje toplo pomladansko sonce. Sneg vidno popušča, debelina odeje se je v enem tednu stanjšala kljub dodatnim padavinam. Novega snega je zapadlo v tem koncu približno 10-20 centimetrov in je že deloma preobražen. Nad planino Zgornja Luža v prijetnem zavetrju pomalicamo. Na poti proti vrhu Bistriške špice nas zajame močan, leden severni veter, ki nas razmeče po vršnem pobočju. V presledkih pridemo do križa, med zadnjim fotografiranjem pa veter poneha, zato lagodno nadaljujemo pot proti Končnikovemu vrhu od koder bomo smučali nazaj do izhodišča.
Sneg je totalno nepredvidljiv, iz napihanih klož padeš v nepredelan pršič. Malo se lovim in ne najdem vstopa v žleb, zato se odločimo za nov postanek s sončenjem, saj so brezvetrni obiski te naše koroške kraljične redki. Med opazovanjem južnih prostranstev najdemo pravo grapo in najboljši del ture se končno prične. Prvih sto metrov se ne ujamem, nato se razmere izboljšajo. V gozdu najdemo pol predelan pršič, ki se lepo vozi. Na delu, kjer se svet prelomi na pol in je žleb najstrmejši, so razmere za smučanje najboljše. Nižje je sneg ojužen, okrog dreves se že poznajo sledi srkanja vode. Kotaljenje drobnih grudic snega naznanja začetek konca.
Mi pa se z malo iznajdljivosti prismučamo čisto do avta in zadovoljni krenemo še na žgance pod Raduho. Sproti preverimo razmere v Lanežu, med vožno do Slemena pa opazujemo Peco in v mislih rišemo nove projekte v njena pobočja.
Tom, Tadej in Jerneja