Lep dan kliče in dogovoriva se, da se zapeljem proti Peci. Včeraj sem dobila informacijo, da so razmere za pršičit na koroškem koncu odlične.
Pripeljem do Koprivne, čisto do meje z Avstrijo in legalno pretihotapim avto na avstrijski parking. Nobenega drila. Dva Mariborčana se opremljata za turno smuko. Izvem, da gresta na Bistriško špico, torej imamo za danes enake namene. Zahvalim se jima za dodatne informacije o sami turi, odpravita se, jaz pa malo za njima. Nedaleč od parkirišča najdem en srenač. Pohitim in ga vrnem lastniku, ki je neizmerno vesel. Spustita me naprej, zato lahko čisto sama uživam lepote neokrnjene narave, vse dokler se gozd ne razredči in pogled hipoma steče preko Savinjskih do Obirja in Storžiča. Julijcev in Karavank danes ne vidim, ker so se rajši pokrili s puhastimi čepicami in izkoristili čudovit dan za lepotni spanec, namesto da bi brezsramno razkazovali svoje dih jemajoče obraze.
Na celotnem pogorju Pece kar mrgoli pršiča željnih turašev, ki se preganjajo z enega na drugi vrh. Oziram se za Mariborčanoma, o katerih ni sledu. Malce kasneje na vrhu od treh prijaznih Korošcev izvem, da sta precej zaostala. Pofotografiramo se s skupnimi močmi, nato jih prosim, če lahko smučam z njimi, saj tega dela Pece ne poznam dobro, namenjeni pa smo proti istemu izhodišču. Vem za priljubljeno žlajfo, vendar je sama ne bi našla.
Spust je bil izredno zanimiv, moji trije sosmučarji pa so več kot očitno sami profesionalci, zato sem smučala zadnja in si prihranila par neposrečenih manevrov samo zase. Nekaj so jih seveda morali opaziti, saj so se zgodili v njihovi neposredni bližini. Prismučamo čisto do avtomobilov, zahvalim se in odnesem smučke dober kilometer višje, kjer sem parkirala. To mi je bilo čisto odveč. Malo tudi zaradi tega, ker ne moremo več ilegalno tihotapiti smuč v Avstrijo in nazaj. Mariborčanov še ni nazaj, imam pa občutek, da sta kljub začetnim težavam opravila prav tako odlično turo kot jaz.
Jerneja Florjanc