Golica – Koralpe 31.01. in potep po Mozirski planini 01.02.2015
Spet je sobota zjutraj in zopet prekmalu zvoni budilka. Zopet še nič ne vemo, kaj bo z razmerami, zato motivacija spet ni na najvišji ravni. Po enournem poskusu prebujanja vseeno zopet uspešno vstaneva dokaj zgodaj. Spet par obveznih klicev po mobiju, a zopet ne pridemo skupaj. Če se komu zdi, da sta besedi zopet in spet uporabljeni prepogosto in ne na mestu, ne ve, kako demotivacijske so zadnje čase razmere v gorah.
Hitro pobereva pripravljeno opremo in že sva na poti. Razmere na terenu ne dopuščajo večjih aktivnosti, zato se zapeljeva malo čez mejo k severnim sosedom. Izbrala sva Golico. Parkirava, po nemalo težavah s cesto Velenje – Dravograd in hkrati brez posebnosti na parkirišču na nadmorski višini 1600m. Se zdi, da imajo Avstrijci radi svoje smučarske goste (in voznike).
Vodniček naju usmeri ob smučiščih navzgor do grebena, kjer piha tako močno, da naju veter dobesedno prežene na vrh. Vmes nekaj fotkanja, bolj zaradi kičastega vremena, ker rok pri spoštljivih minus 20 ni dobro dajati iz rokavic.
Med zadnjimi metri vzpona občudujeva skalne sklade in udobno široko zradrakirano cesto, ki pripelje do vremenske postaje z juga. Stisk rok, v rokavicah seveda, in obvezno fotografiranje ter hitra malica v zavetrju velike »kugle«, kjer se je na trenutke naredila prava gneča vseh, ki so se odločili nad zadnjimi vlečnicami podaljšati svoj spust z najvišjega vrha Koralp. Smuka po položnih (in deloma tudi nedotaknjenih) južnih pobočjih je bila kljub mrzlemu dnevu odlična in razmere kljub majhni količini novega snega zadovoljive. Za dušo privezat je pa le bilo, si rečeva, ko naju pozdravi debela luna na vzhodu. Odsmučava še par ovinkov po urejenih progah in nato hitro v prvi bar na obvezno rehidracijo.
Dvomljive napovedi naju odvrnejo od daljših premikov od doma, zato se šele pozno dopoldne zapeljeva proti Mozirski koči. Sneg še ne pada in tudi midva še ne veva, da bo kmalu začel naletavati v nezanemarljivih količinah (to bova šele ugotovila). Po obveznem postanku v baru, kjer srečava še Medota, ki je ravno zaključeval z vikend paketom na Golteh, pri hotelu udobno natakneva smuči na noge. Malce prej je začelo narahlo snežiti zato pospešiva tempo, saj sva se namerila pregledati teren do Smrekovca.
Med vzponom naju je zajel pravi snežni metež, zato sva spremenila prvotni načrt tako, da sva med progami z vrha Starih stan po gozdu odsmučala nekaj lepih zavojev do spodnje postaje Ročke in še malo naprej po poseki novega projekta Kladje. Vrnila sva se med smučišči na spodnjo postajo Starih stan in naprej po Lahovnici do vrha ter odsmučala še progo na hotelsko stran. Odkopavanje avtomobila, pospravljanje mokre opreme in vožnja nazaj v dolino... Ves ta dodaten in nepotreben treening je trajal približno tako dolgo, kot je bil izlet s smučkami. Sva pa vseeno naredila vsaj toliko višincev kot dan prej.
Jerneja in Tadej