Po nekaj mesečni abstinenci, številnih zapletih in končno tudi preiskavah njegovih bolečih kolen, ter preganjanju nadležnega virusa z moje strani, je včeraj le prišlo tako daleč, da sva se spet lahko navezala na vrv.
Da bi trio bil popoln kot nekoč, je manjkal še Sergej, ki se je ta dan boril za vsakdanji kruh nekje globoko v rudniku. Pozabila nanj nisva, čisto na koncu, skoraj na vrhu smeri sva ga morala malo ujeziti, z enim čisto svežim SMS fotografskim sporočilom.
No ja, začelo se je veliko prej. Med tem, ko so me poleti tečajniki spraševali ".. kje je Pavli, ali kaj pleza?", smo ostali bolj informirani zaskrbljeno spremljali njegove zdravstvene težave. Vedno poln energije, nabit s kondicijo, redni treningi, lahko bi rekli top-fit je bil ta naš, drugi najstarejši še aktiven AI, sedaj pa tole. Ali je kriv reden tek, ali morda številni višinci, ki jih je vsako leto nabral z gorcem toliko, da jih marsikateri veliko mlajši turni kolesar ne. Jasnega odgovora mu dohtarji niso mogli dati. Obljubljali so mu zapleteno operacijo, a si ob zadnjih predoperativnih pregledih premislili, rekoč da gre kolenom na bolje!?
Še pred napovedano operacijo je spomladi rekel "bova šla enkrat ko bo bolje, saj veš ko bom lahko, eno zlezt, kot v dobrih starih časih!". Kako ga je moralo jeziti to, da zadnje mesece ni upal - mogel več plezat. Tudi tisti, ki smo vedeli kako je vsa leta dihal z odsekom, bil z dušo in srcem pri vzgoji mlajših generacij bodočih alpinistov, nam je bilo težko. In potem ko sporoči nenavadno novico "ne bo operacije, kolenom gre na bolje", se včeraj opogumim in ga povabim. Če bom s tem lahko vsaj malo pomagal, pravzaprav vrnil delček tistega kar je desetletja vlagal v odsek, bo namen dosežen. Tudi sam moram narediti odklop in pobeg od napornih dogodkov preteklih tednov in mesecev, četudi samo za nekaj ur.
Kljub mojim še vedno trajajočim zdravstvenim težavam s sinusi, nedokončanih delih na novi strehi, ga pokličem. "Pavli, a bi šel ti danes plezat? Saj veš, zadnji topel in suh dan je ..." se je glasilo vprašanje. "A kar takoj?" je bil malce presenečen. V pol ure je bil pri meni v polni bojni opremi, slabo uro kasneje sva že stala navezana pod vstopom v smer.
Po prvem raztežaju ga previdno povprašam kako je s koleni. "Dobro, dobro, nimam kaj rečt", kot da mu ne verjamem poizkušam iz njega ponovno izvleči morda drugačen odogovor, "a res ne boli nič?". "Čisto nič!" odgovori prepričljivo. In potem sva v prijetnem soncu samo še plezala in se veselila njegovega povratka. Še velik gad, ki sva ga srečala v predzadnjem raztežaju naju je za trenutek začudeno opazoval.
Po uri in pol sva stala na vrhu.
Krepak stisk rok in veselje na obrazu je povedalo vse.
"Veš veliko mi pomeni, res sem vesel, da sva šla!", me preseneti.
Tudi jaz, Pavli!
Mijo Kovačevič
