Za alpiniste in bodoče alpiniste nekaj koristnih nasvetov o obnašanju v gorah in o pripravi predavanj z alpinistično tematiko.
V pionirski dobi Slvenskega Alpinizma, v letu 1937, je izšla knjiga Eda Deržaja "Gruh". Gruh pogovorno pomeni nekaj takšnega kot šoder, avtor pa v knjigi šaljivo opisuje in analizira motive takratnih alpinistiov, marsikateri zapis pa bi bil verjetno aktualen še danes :) Glede na to, da imamo letos kar precej aktivnih pripravnikov, in da se s krajšimi dnevi in deževnim vremenom začenja sezona predavanj sledi nekaj nasvetov Eda Deržaja o obnašanju v gorah in pripravi alpinističnih predavanj.
O obnašanju v gorah:
Za alpinistično turo veljajo naslednja pravila: ko prispeš v kočo, ki si si jo izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in slični smrtniki takoj zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem v skrajni kot sobe. Tu malomarno odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin.
Če imaš v oprti pravilno razmeščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. V hipu bodo vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed, v skrajni kot koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s sezuvanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kakšne žalostinke. Učinek ne bo izostal. Iz oprte vzemi plezalnike, ki jih še počasneje oblači. Pri tem žvižgaj še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim damam se bodo že pri tem tvojem opravilu zarosile oči.
Brž ko si obut, si prižgi pipo, ki jo mora vsak dober alpinist imeti. Nato pojdita s tovarišem pred kočo in z daljnogledom intenzivno študirajta steno, ki sta si jo izbrala za cilj. Ne pozabi kazati z roko na steno! Publika mora biti točno informirana. Posebno važno je to pri kočah, ki razpolagajo z velikim daljnogledom na stojalu. S tem je namreč podana garancija, da bodo obiskovalci koče drugi dan zanesljivo opazovali vajin odhod v steno.
Nasveti za pripravo in izvedbo alpinističnih predavanj:
Za intervjuvanje imej pripravljen dolg seznam vzponov, ki jih nameravaš izvršiti v sezoni. O stenah Grandes Jorasses, Materhornu in sličnem govori z nekim omalovaževanjem. Vzpon, ki si ga izvršil mora biti najtežji v Alpah.
Po vznesenih uvodnih besedah predsednika društva, ki je povabil zmagovalca te in take stene, sledi navadno kratek uvod predavalca samega, ki podčrtava svojo skromnost, nesebičnost in veliko ljubezen do gora. Sledi kratko poročilo o trening-turah in o pripravah, ki so bile potrebne za vzpon, o katerem namerava govoriti.
Nato začne z opisovanjem vzpona, ki mora biti sestavljen tako, da se težkoče stopnjujejo od minute do minute in dosežejo svoj višek v tem, da se je moral predavalec s tovarišem skoraj vrniti, a da se mu je vendar posrečilo zmagati v tej borbi 'na življenje in smrt'. Nevarnosti se polagoma zmanjšujejo in prenehajo z izstopom na vrhu. Ne pozabi živahno opisati prisrčnega sprejema, ki sta ga bila s tovarišem deležna na vrhu, v koči in v planinskih hotelih.
Pri opisovanju naj ne manjka bomb kakor: 'plazovi so grmeli v dolino, zapadno kamenje je vršalo mimo naših glav, roke in kolena so krvavele...itd.' Poudarjaj, da je bilo življenje tovariša v tvojih rokah; patetično povzidguj svoje brezmejno junaštvo, zdaj to lahko nemoteno storiš. Sploh se vedi tako, da imajo poslušalci občutek, da so poslušalci deležni posebne milosti, če sede tu ter poslušajo in gledajo junaka-polboga, ki ga je usoda izbrala, da poveličuje gorski svet.
Edo Deržaj, Gruh, Ljubljana 1937
* Samo za interno objavo *