... ali aktivno preživljanje prostega časa po naše.
Na zadnjem druženju v ŠAO prostorih smo se menili o naslednjih načrtih. Torej, gremo pogledat tole Čudežno deželo nad Gradcem.
Večer pred odhodom spet pakiram in hkrati razmišljam, če je bila to res prava odločitev, da se končno enkrat opogumim in se pridružim plezalni turi na odseku. Spreletavajo me dvomi o mojih plezalnih sposobnostih in znanju manevrov, ki so mi kratili spanec naslednjo noč. Zato na hitro preletim še enkrat alpinistično skripto, saj imam občutek, da sem od konca šole do danes izgubila iz glave vse koristne informacije. Res bo treba večkrat na podobne aktivnosti, sicer bo moja alpinistična kariera šla po gobe.
Kot smo se učili v šoli, je prva naloga alpinista pred začetkom ture priprava - zbrati čim več informacij in narediti dober načrt ture. Mijo je naš zanesljiv vir informacij, zato ga brž kontaktiram. A vodniček, ki mi ga je dobrohotno poslal, mi ni kaj dosti koristil. Navodila in skice v nemščini so bile zame kot tuja literatura. Pač se tolažim z mislijo, da je verjetno ostalim vse popolnoma jasno. Jaz se moram samo držati svojega vodečega in se pretvarjati, da se spoznam na stvar.
Sledi spet neprespana noč in zgodnje vstajanje, kot se spodobi za tako pomembno turo. Na zbirnem mestu se nas zbere kar nekaj "starih" in novopečenih članov odseka, vsi navdušeni in v pričakovanju nove avanture. Ugotovim, da sem spet preveč spakirala, čeprav imam v nahrbtniku samo osebno plezalno opremo. Sendviči in pijača imajo seveda svojo težo. Moj soplezalec pa ima itak na skrbi komplete, vsa varovala in vrv. Na poti se ustavimo na jutranji kavici in skupaj predebatiramo in pregledamo vodniček ter si razdelimo skopirane strani. Zdaj se mi že malo bolj svita, kam gremo.
Kmalu prispemo na planino TyrnauerAlm na parking pod Rote Wand. Naložimo si opremo, še kake pol ure hoje po gozdu in že smo pod steno Röthelstein. Še zadnja navodila in že se zaženemo po parih vsak v svojo smer. Tisti bolj izkušeni gredo probat svojo srečo v smeri Eldorado in Michelangelo.
Midva z Marjanom pa začneva z lažjo Elfengarten. Na skici niti ne zgleda tako lahka, dolga je 340 m in ima 10 raztežajev. V smeri se izmenjujejo 3ke in 4ke, vmes kakšen kratek skok z oceno 5. Po začetni tremi in trdih prstih se sprostim, z vsakim metrom postaja bolj zanimivo, moji dvomi in strahovi pa se povsem razblinijo nekje med klini. Zdaj razmišljam samo še o plezanju.
Smer je nesorazmerno razgibana, kakšen cug skoraj prelahek, vendar spolzek zaradi zemlje in trave. Vmes pa par metrov prave plezarije, gladke police, a povsod polno dobrih oprimkov, globoke šalce in razpoke, kamor lahko brez problema vtakneš obe roki. Sem pa morala dobro napeti vse mišice in uporabiti možgane, da sem se privlekla čez. Ponekod stena malo spominja na Paklenico, saj je polno lukenj in skalnih ušes kamor lahko zatakneš varovalo ali gurtno. Tudi sidrišča so lepo postavljena, tako da je dovolj prostora za dva in kup vrvi. V kakem raztežaju sva z Marjanom kar malo iskala pravi potek smeri, čeprav so ploščice dokaj na gosto posejane. Ponekod gre smer cik-cak, zato sva morala ves čas preverjati navodila v vodničku. Seveda je bila posledica izgubljanje časa.
Kar naenkrat nastane okoli naju gneča, v smereh levo in desno plezajo še dve ali tri naveze Avstrijcev s katerimi se moramo izmenjevati v smeri in čakati na sidriščih. Vmes glasno kramljajo, tako da se moram na ves glas dreti gor v steno, kjer naj bi bil moj soplezalec. Končno na vrhu, kar sam od sebe se iz grla sprosti en velik "juhuuu!". Najprej pogled na okolico in v dolino, kjer se svetijo v soncu jezerca in rokav reke Mure. Še fotkanje in veselje ob premagani prvi preizkušnji.
Pogled na uro pove, da sva kar konkretno presegla predviden čas vzpona. Glavno da sva na vrh prišla brez problemov, počas pa ziher. Sledi še sestop po gozdu, kjer spet malo iščeva pravo pot, saj sestop poteka po brezpotju.
Spet sva pod steno in začneva v drugi smeri, Schlangengrube, ki je po težavnosti podobna prvi. Ker sva si vso stvar vzela preveč na "izi", nama je zmanjkalo časa oz. dneva in sva morala zaključiti nekje na sredini smeri. Medtem ko Marjan sistematično zlaga komplete in prešteva metulje, ter jih nato skrbno pospravi v nahrbtnik kot vesten plezalec, jaz zbašem na hitro vso opremo v mojo torbo, pojem vmes še zadnji sendvič, naredim kako fotko in sem pripravljena. Kolegi naju vztrajno čakajo, da skupaj sestopimo do parkinga.
Ob poti si vzamemo čas za pogled na rdečo steno nad nami, Rote Wand, res je markantna s svojimi rdečimi ploskvami. Pospravimo stvari v avtomobile, še skupinska fotka seveda in domov.
Prave šolske analize tokrat ni bilo, je pa vso pot potekala diskusija o dosežkih in vtisih današnjega dne. Verjetno si je vsak pri sebi zastavljal podobna vprasanja kot jaz, kaj sem naredil narobe in kaj bi bilo treba naslednjič izboljšati. Najtežje pri vsej plezariji se mi zdi orientacija v smeri in iskanje mesta za sidrišče. Kaj hitro se ti lahko zgodi, da skreneš iz prave smeri in se zaplezaš v kak "nebodigatreba".
Za zaključek smo se ustavili na zasluženo večerjo, glavna jed večera so bili lignji na žaru, tema pa seveda doživljaji tega dne. Ob mizi sedimo vsi, navdušeni in sproščeni klepetamo. Padla je tudi kaka šala na račun alpinizma. Kot ena velika družina smo, ki si zaupa in pomaga drug drugemu. Na čelu najbolj izkušena člana, Tanja in Jure kot mama in ata, poleg vsi ostali od najstarejšega do najmanjšega (če štejemo izkušenost-to sem jaz), ki se mora še veliko naučiti.
Res smo preživeli čudovit dan. Hvala vodečim za lepe izkušnje, vsem navzočim za pozitivno energijo, Marjanu pa za potrpljenje in vzpodbudo.
Za konec se lahko malo pohvalim, da mi je šlo kar dobro od rok in nog, sedaj se počutim malce bolj suvereno. Naslednjič moram definitivno probat več plezanja v vodstvu, saj le tako dobiš občutek za samostojnost.
Do pravega alpinista mi seveda manjka še veliko vaje in izkušenj. Bo treba delat. Kjer je volja, pa je tudi napredek.
Nasvidenje do naslednje akcije.
Karmen Perme