Že nekaj časa pregledujeva vodničke iščeva smeri ki bi ustrezale najinemu dometu - znanju plezanja, izkušnja iz pred treh tednov, ko sva v Križevniku nad Bevško planino zaradi skopih opisov in neizkušenosti v orientaciji v predzadnjem raztežaju raje obrnila - opravila spust po vrvi, nama je dala misliti. Za smer Nos v Utah sva se nekako odločila zaradi prvopristopnika, ki ima dokaj realne ocene glede težavnosti, kar se je po splezani smeri samo še potrdilo.
V sredo zjutraj ko razvoziva otroke v šolo, se odpraviva v Robanov kot, od tu pa do gorske kmetije Knez. Prijazni gospodar nama dovoli da parkirava čisto blizu hiše in nama pove da imava najbližje do sedelca med Strelovcem in Utami čez njihovo planino. Odpraviva se peš po cesti ko za sabo slišiva avtomobil, ustavil je in eden vpraša " ... ali gresta plezat?", kako pa veš da greva vpraša Cvetka, "po štriku, ki visi iz nahrbtnika". Hitro se spraviva v avto in se odpeljemo do Icmankove planine. Med vožnjo se pogovarjamo večino o plezanju, bila sta iz odseka Rinka, imen si žal nisem zapolnil. Zmenili smo se, da gremo skupaj saj sta tudi onadva bila namenjena plezat v Ute, le da v desni sektor, kjer so težje smeri, midva pa sva šla v levega.
Mladež je imela ogromno kondicije, tako da sva ju komaj dohajala. Po uri hoda pridemo najprej v levi sektor, kjer bova plezala midva, poslovimo se, onadva pa sta že odhitela naprej. Najprej vzameva v roke narisano skico in opis, med plitvimi grapicami se kar težko odločiš katera je prava za vstop. Kasneje se je izkazalo da sva prva dva raztežaja splezala preveč desno, tako da sva se potem na široki polici umikala v levo, kjer je potekala smer.
Četrti raztežaj je zahteval največ previdnost, poteka po izpostavljeni steni, stopi za noge so bili po spolzkem mahu, tako da so večje breme prevzele roke, za njih pa je bilo dovolj dobrih oprimkov. Peti raztežaj je ponujal lažje plezanje, zadnji raztežaj pa je bil zopet bolj zahteven, naredil sem obvoz da bi se izognil mokremu mahu, pa sem naletel na večjo težavnost, potrebno je bilo zabiti klin, se skulirati, narediti prestop, ko se je glava umirila sem naštudiral gibe in kmalu sem bil v lažjem svetu kakšnih 15 m pod vrhom, še nekaj prehodov do roba stene, kjer se smer zaključi.
Pomalicava, razgledujeva se po okoliškem gorovju, čudovit razgled na Križevnik, Poljske device, Veliki vrh, Krofičko itd. Za spust sva se morala spustiti levo po grebenu do grape in po njej med borovci do samega vstopa v smer. Do polovice sva še nekako našla prehode med skrotjem potem pa sva se preveč približala steni, na hitro se odločiva da bova nadaljnji sestop naredila s spustom po vrvi. Dva raztežaja po 60m in bila sva na vstopu v smer. Med vlečenjem vrvi sva molila da se vrv morda ne zatakne tako kot se je v Križevniku, ko sem s prusikom na vrvi lezel nazaj, da sem potem naredil vmesna sidrišča in prepotegnil vrv. Ura je tekla, časovno sva za vzpon porabila več, sva še le začetnika, največ časa pa je vzel sestop, dokler se nisva odločila za spust po vrvi.
Pospraviva opremo in nazaj, vmes pregledujeva ovce če so vse ostrižene, ker naju je gospodar Knez prosil če jih vidiva naj pogledava. Zazvoni telefon, klicev sva cel dan imela ogromno, tokrat kliče gospodar Knez sprašuje kje sva in se sam ponudi da pride naproti z avtom do Icmankove planine. Temniti se je začelo ko sedeva v avto, ob cesti zagledava avto druge naveze, pokličem ju tudi onadva sta že sestopala proti planini.
Pri vožnji proti domu Cvetka pove, da je izgubila strah oz. predpriprave za spust po vrvi, pravi potrebno se je bilo skoncentrirati, da narediš manever kot je treba, saj ni nikogar ki bi te kontroliral, tudi pri samem vzponu me je nekajkrat vprašala kako sem splezal ta ali oni detajl. Najbolj važno pri vsem pa je da nisva izgubila glave tudi takrat ko sva bila na preizkušnji, zasluga temu gre dobri alpinistični šoli in inštruktorju, ki naju je po šoli vodil na prve alpinistične vzpone. Sam osebno sem tudi ziheraš, če se realno zavedaš svojih mej, bistveno zmanjšaš tveganje za nesrečo. Še enkrat več se je pokazalo kako je imel inštruktor Mijo prav, s katerim sva se posvetovala o smeri, da je bila res primeren izbor za najino trenutno usposobljenost.
Vinko & Cvetka Sitar
24.9.2014 Ute, Nos IV+/IV/III, 200 m
