Vse se je pričelo, ko sta nas Sergej in Alen v četrtek na orientaciji povabila na otvoritev nove GRS koče na Okrešlju. Nato nam je še Alen sporočil, da se bomo v nedeljo ob 8 uri zjutraj učili in utrjevali drugi del zimske tehnike. V glavi se mi je porodila le ena misel, juhuuuuuuuu zima.
Po orintaciji sva se s punco počasi odpeljala proti domu, med tem pa sem že načrtoval, kako čim bolje izkoristiti ta vikend. Ob prihodu domov sem v glavi že imel načrt. Petek po službi, hitro na alpinistično šolo v Šoštanj, nazaj domov, spakirati za sobotni dopoldanski pohod na Matkov škaf in nato na otvoritev na Okrešelj.
V soboto zjutraj se je pričelo pakiraje in v glavi kljukanje kaj vse že imava v avtu in kaj ne, dereze – ja, cepini – ja, štrik – tudi, ... vsa navdušena in polna energije, sva se odpeljala Matkovemu kotu na proti, ob prihodu je polovico tega navdušenja izpuhtelo, saj so najine oči uzrle trume planincev, ki so se valile od avtomobilov proti Matkovemu škafu. 
Začela sva razmišljati ali bi šla ali ne. Po nekaj minutni debati je padla odločitev, da vseeno greva. Žal iz plezanja v škafu ne bo nič, a greva vseeno pogledati, kakšne so razmere. Od avta po široki potki vjugava proti zatrepu in ob prihodu na ledeniško moreno se je najin pogled usmeril proti škafu. Ob pogledu nanj nič več niso žarele moje oči in nič več ni v mislih mali Tadej skakljal in kričal: juhuuuu sneg. Po snežišču se je namreč vila dolga kolona planincev. Najino predhodno odločitev sva hitro spremenila in jo odkurila proti avtomobilu, ter se napotila v Logarsko dolino.
Ob prihodu na obračališče v Logarski dolini se je pričelo drugo pakiranje. V nahrbtnik sem stlačil: oboje dereze, dve kratki majici, softshell hlače, nogavice, anorak, komplete, gurtne, pomožne vrvice, matičarke, vponke, pas, termovko, hrano, sončna očala, kremo za sončenje, dvoje rokavic, prvo pomoč na vrhu vrv, moje preljube cepine, spalko in seveda čelado.
Po poti na Okrešelj me je zmotila ena stvar, in sicer kako smo Slovenci še vedno nekolturni, saj večina ne zna ozdraviti. Še Nemci in Avstrici so se potrudili in odzdravili nazaj, kar je za nekatere Slovence očitno prevelik zalogaj.
Na Okrešlju so naju pričakali nasmejani obrazi in vonj po golažu, ter prelep razgled na Brano, Tursko goro, Malo Rinko, Štajersko Rinko in Mrzlo goro. Komaj smo spregovorili nekaj besed in že je bila ura 20:00. Nekateri smo se posedli ob ognju in poslušali Dušana Kukovca, ki nam je pripovedoval zgodbe o svojih plezalnih podvigih. Ena izmed njih je bila, kako sta s soplezalcem kot prva Jugoslovana preplezala severno steno Eigerja. Kot bi mignil je bila ura deset in čas za spanje, saj nas je čakal naporen dan.
Po dolgi noči je končno napočilo jutro, ura je bila šest in zunaj se je prebujala Logarska dolina z vsemi svojimi čari. Stene in vrhovi so se kopali v jutranjem soncu. Razmišljal sem, a je lahko sploh kaj lepšega, kot da si nekje sredi stene in uzivas v plezanju in tej naravi, ja je, zimaaaaaaaa, grape, cepini, dereze, ... Moje sanjarjenje so prekinili glasovi, od doma pod Okrešljem, kjer so se počasi začeli zbirati moji sošolci iz Alpinistične šole, ki so pridrveli v jutranjih urah na Okrešelj.
Nekaj čez 8 uro smo štartali z Okrešlja do snežišča na katerem smo vadili in se učili zimsko tehniko: izdelava sidrišča v snegu za varovanje soplezalca, izdelava snežne gobe in sidrišča na dva cepina za spust ob vrvi, ter reševanje padlega iz ledeniške razpoke. Sonce nam je že zjutraj pokazalo, da nam ne bo niti malo prizaneslo in bo z vso svojo močjo sijalo na naš košček snežišča na katerem bomo vadili. Skrbno smo se namazali s kremo za sončenje in si nadeli sončna očala. Pod snežiščem smo si nadeli dereze in rokavice, ter v roke prijeli cepine.
Začelo se je naše izobraževanje, na katerega sem od četrtka komaj čakal. Alen si je sposodil Nejca in Julijana za demonstratorja in po njegovih napotkih sta nam prikazala potek vaj. Nato smo se v navezah zagnali vsak v svoj konec snežišča in začeli z izdelavo sidrišča ter varovanjem prvega in drugega v navezi. Ob varovanju soplezalca sem se spomnil zgodbe, ki nam jo je prejšnji večer povedal Dušan. Pri plezanju se mu je odlomila skala, nakar je padel in soplezalčeve misli v trenutku padca so bile: »Ne spustim vrvi ali padeva dol oba ali noben «. Te besede tudi povedo, kako močna vez se splete med plezalcem in soplezalcem. Nato smo še izdelali snežne gobe in sidrišča na dva cepina za spust ob vrvi, ter si ogledali reševanje padlega iz ledeniške razpoke.
Ura je bila tri popoldan, ko se je naše izobraževanje končalo. Naučil sem se veliko novih stvari in iz pogovora sodeč tudi ostali tečajniki. Prišel sem do spoznanja, da bo potrebno še večkrat vaditi manevre, saj je od njih odvisno moje in soplezalčevo življenje pri gibanju v gorah. Mijo še je naredil skupinsko fotografijo, Alen analizo izobrazevanja in tako se je končal prelep vikend, ki sem ga preživel v dobri družbi in v prelepi okolici. Poslovili smo se en od drugega in jo mahnili proti avtomobilom.
Tadej Černivec
Foto: Mijo K.
