V začetku marca smo na družinskem smučanju in bordanju s Savinjskega sedla opazovali gladka, še nesplazena pobočja nad Okrešljem. Tudi Turski žleb je izgledal prav vabljiv. Z Urošem sva si rekla, da ga bova še to sezono poskusila presmučati. Zanj to sicer ne bi bilo prvič, zame pa. Rada imam ta občutek, ko si neke ture še prav posebej zaželim, saj me misel nanjo spremlja pri vsakodnevnih aktivnostih.
Opravila sva še par turnih smukov v odličnih spomladanskih razmerah, ki so vedno nepričakovana nagrada za vse tiste ture, ko se navzdol bolj ˝matraš˝ kot navzgor.
In tako sva enkrat sredi tedna, po napovedani ohladitvi, z oprtanimi smučmi in vso ostalo zimsko opremo rinila po kopni poti proti Okrešlju. Dohitela sta naju dva možakarja brez smuči in prav všeč mi je bilo, da bomo imeli isto pot.
Smuči in palice sva še pod vstopom v žleb zamenjala za dereze in cepin, saj je bil sneg precej poledenel. Piki nad nama sta postajali vse manjši. Ja, pri takih turah se ti zdi, da polovico časa porabiš za ˝kufre gor, kufre dol˝. V spodnjem delu žleba je bilo nekaj malega kamenja, ki pa naju ni skrbelo. Paziti bova morala na menjajočo se podlago: med pomrznjenim snegom so bile zaplate napihanega snega, ki se je prediral. Še dobro, da sta se dobro ločila po barvi. Ko sva pripikala na vrh, sva sklenila, da imava dovolj teže na hrbtu in sva si ponovno nadela smuči. S srenači sva se lotila lepega, a kar strmega pobočja Male Rinke. V zgornjem delu je bil sneg precej pomrznjen, tako da je bilo treba kar paziti. Tole danes pa ne bo ravno spomladanska smuka ...
Jutranja jasnina je izginila, oblačno je bilo in zelo vetrovno. Z vrha je bil vseeno lep razgled daleč naokoli.
Ko se enkrat odločiš in narediš prvi zavoj, je spust prav lep. Robniki dobro držijo. Na vstopu v žleb se je treba pregoljufati čez zaplato počrnelega ledu. Še dobro, da je takoj pod njim lepa kotanjica, v kateri sva si lahko spet nataknila smuči. Kako bova prišla čez vršno strmino? Malo ˝odštamfava˝ navzdol, potem pa vdih in skok v prvi zavoj ... Sledi tisti občutek zaupanja in zadovoljstva, ko veš, da bo šlo ...
Z vrha do vznožja žleba sva prišla zelo hitro. Urošu ni bila všeč perspektiva nošenja smuči od koče do doline, zato je predlagal, da greva čez Pasje sedlo. Od daleč sva ocenjevala stanje snega, ki nižje v dolini ni izgledal ravno odličen. Ker je minilo že par let, odkar sem šla nazadnje tam čez, sem se s predlogom strinjala. Ponovno je sledilo ˝kufri gol, kufri dol˝ in to večkrat zaporedoma. V redu, to bom vzela kot kondicijski trening. Prvi del spusta je potekal po ravno prav odjuženem snegu, v spodnjem delu pa sva se morala prebijati čez staro plazovino, ki je ni in ni hotelo biti konca. Čisto nama je prerešetalo hrbtenico. Takoj, ko se je dalo, sva zavila v gozd. Uroš se mi je smejal, ko sem ˝bentila˝, a tudi njemu je bil ta del malo odveč. Čakal ga je še kratek vzpon po cesti do avta, jaz pa sem si ta čas izposlovala za poležavanje na klopci ob poti. Juhuhu, to pa je bila tura!
Špela Hrastnik
