Že spet je nekaj dni od takrat, ko smo se hladili, ampak se hladimo še vedno vsaj s spomini.
Ni res, da kafe med delovnim časom ni koristen za nove ideje - ob projektantski debati že kakšno leto nazaj mi je sodelavec Slavko, jamar in obenem tudi reševalec omenil jamo Ledenico na Golteh, kjer se led zadrži dolgo v poletje.
Ideja je zorela in bila vmes že skoraj malo pozabljena do letošnjega poletja, ko je taisti Slavko spet začel govoriti o Ledenici. Po obisku jamarjev je šla novica o osvežitvi hitro naokrog in marsikateremu alpinistu so se pocedile (ledene) sline. Govora je bilo predvsem o stebru ledu, ki bi znal nakazati še kakšen nov prehod višje v jami. Odločitev je končno padla, Slavko je bil za, obvezna Pavlijeva prisotnost obkljukana, oprema pripravljena, le oskrbnica na Moziski koči se je čudila. A si je vseeno nejeverno izprosila nekaj ledu...
In res, najprej hvala Igorju, ki naju je s Pavlijem prehitel za par dni in naredil nekaj luknjic in uredil varovališče na vrhu stebra. Skoraj vertikala bi za poletno ledno plezanje in odsotnost treninga pomenila kakšen vijak in otresanje rok, če bi se je lotila "od spodaj". Spust v jamo je poleg osvežitve odkril čudovite, letnemu času neprimerne ledene strukture, sprehod po jami pa tudi omenjeni steber. Slavko nama je pomagal pri "švercanju" in nama po fiksu napeljal vrv, s katero sva se s Pavlijem varovala. Plezanje je v nekaj metrih prehitro minilo, a je ostalo v lepem spominu. Želja po še je bila izpolnjena s plezanjem iz jame, saj je ledeni trak neprekinjen vse do izstopa iz jame.
S Pavlijem sva ugotavljala, da je takšno jamarstvo zelo lepa izkušnja, saj naju je pričakalo to, kar si v zimi najbolj želimo - led (in nič blata). Edino Slavkota nisva uspela prepričati v plezanje; jamarska trma je očitno premočna. Sva mu pa hvaležna, da naju je popeljal na osvežilno avanturo in nama pokazal nekaj novega.
P.s.: Kos ledu smo vseeno odnesli oskrbnici in na naše veselje se je znašel v kozarcih žganice gostov na koči. Naše pivo je bilo zadosti hladno brez ledu.
Sergej
