Četrtkov ferajn… pred nami možnost podaljšanega vikenda… bedna vremenska napoved… tehtanje »si vzeti fraj ponedeljek ali gremo delat«… »ajde, dejmo probat, kar bo pa bo, vreme bo, če ne, ga bomo pa mi našli«… najprej petkovo kozolcevanje… neprespana noč… nekateri naslednji dan še službeno… odločitev padla… in smo šli…
Sobota/nedelja 00.30: končno parkirali v dolini Zgornje Trente. Nebo jasno. Zvezde in luna dajale dovolj svetlobe, da niti čelke nismo ekstra potrebovali. Skok v tople spalke in spanje na svežem zraku nam je dalo energije za spoznavanje nepoznanih sivih lepotic.
Nedelja 5.15: zajtrk, roba na kup… 6.15… smo jo mahnili proti Planini Zapotok. Do starega bivaka na planini, ki žal neumorno propada, je 1.30h hoda. Od tam pa še 45min do našega cilja med Srebrnjakom in Bavškim Grintavcem. Zapotoški vrh je od daleč s svojo steno izgledal kar precej mikavno. Kmalu nam je pokazala svojo »čarobno moč«. Saj smo uživali, zabili precej klinov, kakšnega pustili, predvsem pa previdno izbirali nepredvidljive oprimke/stopke. Smeri niso opremljene skoraj nič. Mogoče po klin ali dva v celi smeri (vsaj tistih, ki smo jih plezali mi) ter po eno sidrišče iz starih klinov. Skala je precej krušljiva, vidnih je nekaj svežih odlomov. Sledil je sestop. Vsekakor adrenalinski. Plezanje, s spustom vred, nam je vzelo malce več časa kot smo predvidevali. Vreme nam je postreglo, samo nekaj debelih škrapelj in megla v daljavi so nas malo pognale proti vrhu. Čakala nas je še pot v dolino. Zadovoljni, ker smo »razdevičili« (beri,prvič plezali) Primorske stene, se v dolini nismo uprli našim raziskovalnim žilicam ter skočili še do Kekčeve domačije. Ja, želodci pa so silili proti Bovcu na dobro soško postrv…
Nedelja/ponedeljek 00.30: parkirali nekje pri Kobaridu, hm, zvezde že, oblaki pa tudi… ob 5.00 beg pred nevihto v avto… mučni dve uri spanja… gremo dalje. Kava v Tolminu, spoznavanje SAO prostorov (pobratenega AO iz Pakle), izguba enega »road triperja«, skok v Trst, dež/toča v Gorici, Koper…beg proti Limskemu kanalu. »Tanja, Jure sta še tam?« »Ja, prideva na pivo.« Uživanje na sončku, kratkega daha, ploha, ki je uničila sanje o popoldanskem frikanju… Ampak ni pokvarila razpoloženja.
Beg proti Puli, iskanje skritega kotička za našo malo streho in konjička… našli… uživali ob večernem sprehodu skozi mesto… malo zgodovine in pisanih ulic…
Ponedeljek 8.30: mmm, končno malo več spanca in švrk proti Vinkuranu. Plezališče, ki je zapuščen kamnolom, na prvi pogled kar malce strašljiv. Ponuja le nekaj uporabnih smeri in še te so pošteno »navijaške«.
In za češnjo na vrhu smetane še skok na lepo plažo Rta Kamenjaka, preizkušanje našega poguma, plezanje nad morjem, »deep water solo«…in jupiiiii, čof, z višine v morje… hm, s cmokom v grlu, ker se vidi dno, ampak je samo prevara, da je plitko, pašta na plaži, nazaj v oblake…
Road trip uspešen, začinjen po divjačinsko… Naše misli že begajo naprej… le kdaj bo naslednji?
Krasen link za primorske stene: http://www.primorskestene.com/
Plezali smo:
- Zapotoška (IV, 200m): Teja, Luka
- Hitri Gonzales (V/IV, 200m): Anja, Marko
Tekst: Anja
Foto: Marko, Anja, Teja
