KORZIKA

Devet šaovcev in dva prisklednika smo konec maja obiskali Korziko. Za mnoge je bilo to prvo srečanje s plezanjem v granitu, za vse pa odličen dopust v super družbi.

Ko smo razmišljali o letošnjem plezalnem dopustu, smo se odločili, da poizkusimo na ŠAO organizirati mini odpravo za kakšnih 10 dni med prvomajskimi prazniki, vendar se je pri organizaciji izkazalo, da nas večina lažje dobi dopust kasneje, zato smo termin prestavili na šestnajsti maj. Med iskanjem primernega cilja smo naleteli tudi na Korziko, ki je vabila z granitnimi stenami, peščenimi plažami in izvrstnimi priporočili vseh, ki so otok obiskali že prej.

Po šestih urah vožnje in kakšni uri čakanja smo se v Livornu vkrcali na trajekt, štiri ure vožnje v viharnem vetru, po razburkanem morju, pa nas je nekaj morja nevajenih hribovcev komaj preživelo. Hvaležni, da smo spet na trdnih tleh, smo se odpravili v hribe in končali spet ob morju v Solenzari, vendar le 30 kilometrov od znanega plezalnega področja v okolici sedla Bavella. Tu smo prvi dan obiskali plezališče Sari-Monte Santu, nato pa smo dva dni plezali daljše smeri v Bavelli, kjer se je večina udeležencev prvič srečala s plezanjem v granitu, kar vsi pa z značilnimi korziškimi skalnimi oblikami, ki se imenujejo "tafoni".

Tafoni nastanejo zaradi površinske erozije zrnatega granita, do katere pride zaradi kristalizacije v dežju raztopljene soli in žveplovih mineralov v mikro razpokah na površini kamnine. Značilni so predvsem za kraje v bližini morja, najdemo pa jih tudi drugje po svetu in v drugačnih kamninah, čeprav ime izvira prav s Korzike. Tafoni imajo obliko večjih ali manjših zaobljenih vdolbin, med vdolbinami pa nastajajo nam plezalcem tako ljube luske, mostički, roglji in podobne oblike. Kakšna petica po tafonih je pravi plezalni užitek! Smeri, ki smo jih plezali po tafonih so bile izredno strme in zračne, vendar opremljene s samimi šalcami in s kupom mostičkov in rogljev, okrog katerih se je dalo namestiti odlično varovanje. Sprva votlo donečim tafonijem sicer nismo kaj prida zaupali, ko pa se nanje človek malo navadi, je plezanje pravi užitek, saj vsi držijo kot zabetonirani. Zadnji dan v Solenzari smo obiskali sicer precej slabo navrtano plezališče Roccapina, kjer pa na več metrske razdalje med svedri kar pozabiš, ko se lotiš plezanja med nadrealističnimi skalnimi oblikami, ki so takšne, kot da bi prišle naravnost iz domišljije kakšnega Salvadorja Dalija ali Gaudija…

Deževni torek smo izkoristili za premik v Corte, ki je izhodišče za plezanje v dolini Restonica. Tu so nas presenetila zasnežena pobočja in vrhovi okoliških gora, kar nam v začetku kar ni šlo skupaj, saj smo vendar na morju… Počasi smo se navadili tudi na jutranje temperature okrog 5 do 8 stopinj in se lotili plezanja. Tudi v Restonici je plezanje odlično, tu smo splezali tudi znano smer Symphonie d'autumne (simfonija jeseni), ki je bila zame ena od najlepših smeri v moji zdaj že skoraj dvajsetletni plezalni karieri. 5 raztežajev zmernih 6a in 6a+ po granitnem razu in ploščah, smer v monolitnem granitu nad v maju še vedno zamrznjenim jezerom in prelep sočni dan mi bodo še dolgo ostali v spominu. Žal naslednji dan ni bil niti prelep niti sončen, tako da so si kolegi, ki so šli smer plezati ta dan, bolj zapomnili ledeno mrzel veter in občasno sodro, ampak so rekli, da je pa smer vseeno lepa. S Tanjo sva imela v spremenljivem Korziškem vremenu sicer srečo, da sva vedno naletela na lepo vreme, vendar sva zadnji dan v Restonici tudi midva dobila svojo lekcijo. V smeri Candella di l'oro sva doživela orkanske sunke vetra, ki so naju mestoma skoraj odpihnili iz stene.

V Restonici so tudi odlična plezališča, ki so jih nekateri člani odprave prav tako odlično izkoristili. Plezanje po strmih ploščah in poličkah ter previsi in razpoke v granitu ponudijo raznoliko in tehnično zahtevno plezanje, soteska Restonice pa spektakularno ozadje.

Plezanje na Korziki je bilo odlično in zanimivo, družba pa prav tako odlična. Žal je pa je bilo dopusta po mnenju vseh udeležencev še prehitro konec. Žal nam je samo za Roka, ki si je drugi dan na Korziki poškodoval koleno in je preostanek časa le pomagal varovati kolege v plezališčih. Verjamemo, da bo naslednjič bolje! Ob vrnitvi je bilo morje na srečo mirno :)

Na Korziki smo preplezali več športno plezalnih smeri nekje od pete stopnje do 7a in več daljših smeri. Daljše smeri je večinoma splezalo po več navez, ena ali dve prvi dan, in če nam je bilo všeč nato še kakšna naveza ali dve naslednji dan. Splezali smo naslednje daljše smeri:

Bavella, Punta di l'Acellu, Arete de Zonza, 440m, D+, 5+/5 (1 naveza)
Bavella, Punta caletta, Arete Nord-Ouest, 180m, AD+, 5/4+ (3 naveze)
Bavella, Castellucciu d'Ornuccio, Super Picson Geant, 180m, TD-, 5+ (2 navezi)
Restonica, Punta Spenicazzia, Candella di l'oro, 200m, D+, 5+ (3 naveze)
Restonica, Monte Leonardo, Bella Ciao, 200m, TD, 6a+, A0 (2 navezi)
Restonica, Pointe des 7 lacs, Symphonie d'automne, 180m, TD, 6a+/6a (4 naveze)

Korziko smo iz ŠAO obiskali Rok Plimon, Anja Lampret, Tom Krašovec, Boštjan Krajnc, Katarina Fužir, Grega Ahtik, Peter Kuzman, Tanja Ramšak in Jure Vrhovec, z nami pa sta bila še Marko Vršnik iz AK Rinka in Miha Gorjanc.

besedilo Jure Vrhovec,
fotografije člani odprave

Trajekt in JUHUMORJE :)

Panorama granitnih stolpov Bavelle