ŠAO Velenje

Poročilce razmišljanje ob jezerskem memorialu 2012 (sedaj ko čakamo na 2. februarja – memorial 2013)

Kakšne so razmere po 17. letih razvoja tekmovalnega turnega smučanja pri nas.

Tistih več kot 10 zagnanih udeležencev tekmovanj iz šaleške doline se je kljub začetnim uspehom do danes razkropilo. Ni pomagalo malo tekem, ni pomagalo veliko tekem.

Z zmedenostjo družbe so za sedaj aktivni samo najmočnejši in najčistejši organizatorji tekem, mladi TSK Olimpik in izkušeni Jezerjani. Prvi so nas letos popeljali po skoraj čisto dovolj snega na vertikal race in jezerjani na memorial Rada in Luka - na dovolj snega pod smučkami, boljšega in več, kot smo ga bili običajno vajeni tam gor pod Pečovnikom in Plešivcem. Oba organizatorja bi lahko našla najmanj 1000 razlogov zakaj se ne da, pa sta našla samo enega - kako se da dobiti vesele duše na številna mesta ob lepi progi, ogromno (za naše razmere) tekmovalcev in skoraj profesionalno ekipo za oskrbo, pogostitev in razvajanje vseh udeležencev tudi s slaščicami, največ izpod rok aktiva jezerskih žena, ki imajo izvirne preizkušene recepte. V govornih predstavitvah povejo vse dobre misli, tudi željo, da se naj lepo vrnemo domov. Ker pa je vzdušje tako prijetno vseeno ostanemo še dolgo.

Naši ta boljši zelo izkoriščajo nasvete tako rekoč strokovno največjega podpornika turni smuki sedaj g. Cukjatija, kako postati hitrejši in zmogljivejši na turni. Pomaga, če že sam poleg njega mal sediš. Od njega svetovani intervali, odmori, dolžina treninga te resnično potegnejo v svojevrsten užitek, ko prehitiš samega sebe, ko se po treningu, tekmi počutiš veliko bolje – ali ni to smisel bivanja tukaj?

Tak način treninga in tekme je daleč stran od matranja pri vzponu in spustu na horuk, ali ti mene že ne boš prehitel. Nejc gre svoj tempo in zmaga v večini primerov - je med ta boljšimi na svetu.

Pri nekaterih drugih se pa rado zgodi, da niso veseli, če jih ta ali oni kljub „njegovemu“ tempu prehiti. Včasih po taki izkušnji, raje izpustijo naslednjo udeležbo zaradi enega od 1000 resnih tehtnih razlogov, ki veselo pomendrajo tistga enega - druženje s sorodnimi dušami par krat na leto.

V zakulisju vsakega udeleženca pa vre in vre, prej, vmes in pol. Če kdo misli, da gre za tekmo start – cilj, ja ima in nima čisto. Kako, kdaj, s kom, koliko trenira on? Moram si dobro pripravit opremo, nabavit nekaj podobnega, hitrega, kot ima Nejc, pol bom pa boljši. Preizkusil sem – hitrost vzpona in spusta je najbolj odvisna od uporabnika opreme. Proti vrhu so pa potem finese, ki so lahko ali pa tudi ne odločilne. No pa gremo na eno tekmo ali bolje najprej na trening – letos. Zelenica je super. Pohorje ima zavidljivo lepo zimo. Če hočeš več varnega (? Predvsem pred plazovi) vzpona v enem kosu, je tu Peca z avstrijske strani. Samo ne hodi tja kadar je led na največjih hangih. Pri spustu in nepredvidenem ustavljanju po nenadzorovanem zdrsu se lahko dobijo hude poškodbe, rebra, medenica in še kaj. No sedaj, ko je spust v dolino s Pece baje odprt je vse spet zelo privlačno, še posebej brez druženjem s ta pravimi uporabniki smučišča, to je od 9 do 16. No, da ne bo zavajanja, v lepih dneh se kolona turnih smučarjev vije od podna do vrha. Če bodo uvedli karto za turni vzpon, bo baje veljala za neomejeno število vzponov na dan nakupa. Tistim s časom pod 1 ura 15 pa bp vrnjeno.

Lanski so me letos na vertikalu prehiteli. Pol je pa Matija rekel, da jim je cilj, da me prehiti še Špela. No njej se bom težko upiral.
Pri nas je marka Roberto – najbolj tekmovalno izpopolnjen član GRS Celje in ŠAO. Škoda, da je po teh letih tako redek. Na nočnih jutranjih treningih se je pokazalo, da mu letos najboljši v adventure race Tilen v določenih primerih hodi po repih. Rajko pa ni daleč zadaj. Janko je z gorskimi teki močno napredoval – vendar ga moti ravnina. Na vertikalu se je zelo približal Robertu.

Ko naju je Janko zadnjič pripeljal na zgornjo Komisijo (Mislinjski jarek), se ni dalo odpret vrat – zamrznjena. Pa sva zlezla ven skozi okno in odletela na Roglo po novem pršiču. Na Jurgovem je toliko snega (umetnega), da se je sodoben teptalec zakopal in ostal nemočen. Mi smo pozorni predvsem na kako zajlo na smučišču, ki je včasih v oporo teptalcu snega. Drugače pa so zjutraj smučišča prazna, sončni vzhodi od zarje do slepečega sonca pa fantastični, ivje, belina, smo kot kralji na belo zaobljenem kraljestvu. Podobno hitri, v vzponu, menjavi, spustu, lepo uigrana ekipa za trening. No tekma je čisto nekaj drugega, že odhod. Kdo bo peljal, kdaj gremo? Vmes pa priprava opreme, smučke namazat, ostrgat, spolirat, psom lepilo obnovit, namazat, da bodo leteli, da se ne bodo napili, da ne bo cokle, da bodo primli! Iščem in pripravljam, kot, da grem prvič tja gor. Ja Marko nas je tja gor povabil, vozil in čakal na cilju. Ko sem enkrat jaz vozil, sem mu pustil ključe pod blatnikom na amortizerju zaklenjenega avtomobila. So mislili, da bo cel sosednji sicer enak avto razmontiral – tam mojih ključev pač ni bilo.

Kamerat kliče kdo bo peljal? Mogoče bi sedaj jaz, ampak, če čisto od srca povem bi se rajši peljal s kom iz večih razlogov, povem kot mislim. Kamerat reče, da bo on peljal, olajšanje (vendar je sumljivo hitro pristal, kar tudi ni tako neobičajno zanj. Super se počutim, kako sem to dobro dogovoril. Vsa oprema za in za vsak slučaj pripravljena. Pakiram šele tik pred zdajci, da se vse vidi do zadnjega trenutka kam kaj dam. Zakaj kamerat spet kliče? Uf, presenečenje: jaz ne grem, jaz je že ne bom kar naprej poslušal. Razumem in cenim odgovoren odnos do družine, ga pohvalim. Škoda, da bo manjkal, enkrat na leto.

V enem vmesnem preteklem obdobju si težko sploh koga dobil v avto, vsak s svojim, da je bolj sproščen startal. V teh časih pa bi šel tudi s polnim avtobusom (bi jih rad videl), če bi vozil. Ni druge, če hočem na tekmo, peljem. Kaj bomo jedli, kaj bomo pili, da bomo hitrejši? Vsak ima svoj recept in vsak dela odločilne napakice, ki ga ločijo od zmage.
Pa se znajdemo med našimi na startu. Malo zavaravanja nasprotnika, malo besed, ocenjevanja in pohval, da si prišel, prišla in preverjanje prisotnosti (da ne bi bil kdo že na progi). Potem pa čar Jezeranske dirke, tišina na trobento pričara mir in misli na Rada in Luka. Luka sem spoznal, ko je z Drejcem tekmoval na dirki v Clusonu v Italiji.

Jagerski strel preseka tišino in nas požene v dir. Po nekaj deset metrih si natikamo smuči – kako, da ravno sedaj, ko se mudi ne gre? To bi lahko treniral doma v kuhinji rečem Jankotu. Za to vajo ne rabiš snega. To so izmislili izkušeni jezerjani, da zdaj , ko res ni časa, treniramo natikanje smuči na pancerje. Kje daleč naprej so že ta hitri? Zgubljena minuta ne vrne se nobena. Nekako smo se že razporedili za končno uvrstitev v fazi jadranja navzgor. Trije boljši od mene kolektivno napadajo progo. Da bi jih pospešil, jim rečem naj mal pohitijo saj niso za prodajnim pultom. Nihče ne odgovori. Sam dirkajo. Pol rečem ta prvemu naj malo pospeši, ker mi zadaj eden hodi po repih. Ne pomaga. Vprašam zakaj se nobeden ne pogovarja z menoj? Tudi na to ni odgovora. Razbije jih šele moje petje (rad pojem vendar nimam posluha, sploh). Eden gre naprej, eden zaostane, eden me pa vodi po progi. Kaj Nejc že smuča nazaj, zaderem se: bravo Nejc! In že ga ni. Rečem kako s kontrolo ob progi in „divjam“ (vse je relativno) naprej. Džon me na spustu prehiti, kot vedno, če je dovolj blizu. Štejem si v čast, da obvladujem situacijo na moji varni strani. Na vzponu ga dohitim in mu prigovarjam, da naj spusti v hrib kolker gre (to dela sicer na spustih), pa je že vse spustil. Za njegov spust se ne bojim pa vendar ga dohitevam na varnem delu. Tako rekoč minimalistična bob steza v ostrih zavojih me približa njegovim repom. Spet ga bodrim in, če bi bil cilj tam, kjer je bil že vrsto let, bi bil Džon pred mano. Hitrejši sem v iskanju novega cilja in dospetju. Kako zadovoljstvo za špas!. No nisem ga hotel prizadeti. Sam je šel domov pred mano. Vsak mu čast, da je dirkal. Velika večina je že v cilju. Razkužila, čaja, pomaranč, limon, keksov in še kaj, dovolj za vse. Mi ponujajo šnops in pravijo saj lahko greš čez Pavliča – tam ni policajev. Se strinjam, sam grabnov je pa tam kolikor hočeš.

Če se le da, vzamem s sabo na tekmo (nagovorim in prepričam) enega, ki bi lahko bil za mano in najmanj enega, ki bo sigurno za mano na cilju. No tisti, ki bi lahko bil za mano je sicer pred mano v cilju, če pa bi upoštevali in mu dodali kazenske tri minutke, ker ni imel vse opreme, bi bil uvrščen daleč za mano. Da ne bi dobil 3 kazenskih minutk je rekel, da je dal kontrolorju 50 EUR in ta je spregledal. Zgodbico je povedal vsem. Tisti, ki ga vsaj malo poznajo mu niti približno niso verjeli, da bi on dal za 3 minute 50 eur. Ko je zgodbico veselo povedal svoji partnerki ob poznem prihodu domov, ki ga sicer podpira v vsem, se je na njenem obrazu videl trenutek resnice in temu primerna beseda. Ona ima na avtu prazen kesl, on je pa za tri minute dal 50 EUR zato, da bo pred stropnikom. Sosed je rekel, da ne bi dal 50 EUR niti za tri ure (ta isti je izbral ta daljšo progo ker mu je bilo spod časti z rekreativci – pol sva ga pa čakala več kot uro). No sem rekel: Kaj je pa tebi sosed (to je tisti ki je z veliko verjetnostjo za mano) manjkalo na tekmi? Takoj je ugotovil, da je imel vsega preveč. Jezik mu je tolk ven gledal , da ko je padal si ga je s smučko dvakrat povozil. Zdelo se mu je, da mu je svetlolasa kontrola dala dva kazenska kroga, drugače ne bi tako dolgo hodil. Da bi bili vsi prisotni pomirjeni sem povedal, da pa verjetno ni čist zares dal 50 EUR za tri minute, ker jih toliko ni imel sabo. Olajšanje. Smo pa Slovenci. Avstrijskemu udeležencu tekme sem pa posodil prvo pomoč čist zastonj in tudi ni dobil pribitka 3 minut.

Na tekmi smo bili kot mala čreda (vsi smo šli proti cilju, pa se nismo uspeli držati skupaj), podobno kot Jezerjani privrejo še sedaj na tekmo. Pogled, beseda, vse se ve. Zadel si, pa četudi je to srečanje po letu dni!. V teh časih so malo bolj sproščeni, boljša uvrstitev ni več tako huda zamera. Deloma so to rešili s kategorijami in gre vsak na svoj pokal. Marjan se je po lanskem napotku: če ne boš šel hitro med rekreativce, še tam ne boš več dobil pokala, čist distancira od tekmovalne turne.

Na cilju srečam Anjo, veselo! in vprašam kako je bilo? Druga! Pravim a ta prve ni blo? Ne vem zakaj ni nobenega odgovora, na moja številna vprašanja?

Jana Marinko, super za strmine, ta boljša! Na tekmi veliko gleda nazaj , če ni kaka tekmica preblizu. Tale ravninska proga ji ne leži. Ne mislim ji delat krivice saj ima za sabo tri, štiri, krepke fante, ki turno smučajo, zasedaj med cicibani. Kaj je bil eden o 1000 razlogov, da je ni bilo? Bi mogoče gledala naprej? Sem zvedel pol, in se globoko opravičujem naši ta boljši, poškodovala si je nogo ob materinski skrbi (ta zvrst nima meja) za enga od njenih ta malih turnih smučarjev.

Boris