Sicilija? Grčija? En teden plezarije? Nekje?.... Omiš po tečajniški Pakli? Zakaj pa ne? In smo šli. Četverica.
Po »čudovitem« prebujanju v nedeljski pakleniški dež in še bolj »čudoviti« vremenski napovedi, smo se s cmokom v grlu odpeljali našemu dopustniškemu cilju naproti. Kaj hitro je postal cmok vse manjši in manjši, na cilju pa so nas pričakali sončni žarki, prijetna temperatura, adrenalinski dovoz do apartmaja, terasa z noro lepim razgledom, prijazni domačini in…STENE.
Avto je bil še isti dan v trenutku prazen, mi pa smo izkoristili zadnje koščke svetlobe in skočili v najbližje plezališče in frikali še s čelkami na glavi. Sledila je, kot vsak naslednji večer, super večerja in kozarček, dva… »vode«, da se razume, ter plan za naslednji dan.
Vreme nam je dobro služilo, vsega je bilo: malce pršca iz megle, malce oblakov in burje, malce sonca s čudovitim sončnim zahodom in zadnji dan tuš sredi stene. In da ne pozabim, tudi hrabro smo so okopali v morju ter ohladili naše zlizane blazinice.
.jpg)
Ni bilo dneva, ko nas ne bi vleklo v hribe. Prvi dan smo se lotili Vrisovih glavic (če boste plezali Madre Padre, naju s Tanjo zelo skrbno vprašajte kje delati abzajl), naslednji dan smo imeli malo počitka in prehodili mali grebenček z imenom Debeli rat, od koder se krasno vidi ena najlepših smeri, Dalmatinske sanje (mislim, da jo bosta Rok in Boštjan dosanjala naslednje leto; definitivno bo padla, a ne fanta?). Tega dne smo pešačili skozi majhno vasico Topići in ob koncu spregovorili par besed z enim od petih »mladih« prebivalcev, nazdravili z domačim mladim vinom in prošekom (da ne omenjam, da ima gospod sina, ki »ima apartma, tri autobuse i milijune eura na banci«…punce, akcija?...ali »treba mu žena; pa samo, da je u kuči«…hm?).
Tretji dan smo se lotili dveh lepih smeri v Ilinacu, le par kilometrov iz Omiša. Krasen razgled na mesto, na reko Cetino in njeno delto v morje. Četrti dan smo si privoščili vzpon skorajda čisto iz mesta. Stomorica je praktično tik nad Omišem, ostra, nazobčana skala in mala uganka za sestop, ki pa ni delala večjih težav. Zadnji plezalni dan je bil v petek. Zopet smo obiskali Vrisove glavice, ampak nas je sredi smeri žal pregnalo vreme (pa mu je na koncu le uspelo). Nič zato. Z izkupičkom smo zadovoljni.
Sobota. Dan odhoda. Zbudili so nas sončni žarki, nas povabili na kavo in na tržnico v mesto ter nas pospremili domov. Glave so z mislimi ostale v krasnih stenah in dobri skali Biokova. Drugo leto se vračamo. Drugi tradicionalni Omiš po/pred Paklo? Kaj, ko bi bil že kar drugi tradicionalni polletni Omiš? Spomladi, ko je daljši dan? Pustimo se presenetiti…
Plezali smo: Boštjan, Rok, Tanja, Anja
Foto: Tanja, Anja