Sreda je, na nočni omarici ob drugi uri zjutraj poskakuje budilka. Hja, zgodnje vstajanje, pravzaprav zelo zgodnje za koga, ki se mu dan začne z jutranjim svitom. Bujenje sredi sladkega spanca niti ni hudo moteče, ko si nekaj želiš. Ko veš da te morebiti čaka še zelo dolga sreda, vse to nekako spada zraven.
Vremenska napoved je bila idealna da je kaj. Dan poprej pripravljena oprema je tudi že nestrpno čakala in ob četrti uri smo bili na poti nekje proti Gorenjski. Pot do izhodišča najdemo brez težav in nekaj kasneje smo že grizli dolgo melišče pod severno stran gore. Gore, ki je od daleč 
skoraj iz vseh smeri enake stožčaste oblike. Današnja naloga bo raziskati potek ene lažje (sicer zimske) smeri, ki pa je razpotegnjena čez celotno goro. Vstop, kljub temu da smo zaradi debat in ženske predhodnice avtomatsko sledili njim in zašli pod Žrelo, kmalu najdemo. Čelade na glavo, pa opremo nase in že smo v skali. Vse je razpokano in če nisi previden, ti vsak drugi oprimek lahko ostane v roki. Pa nič zato, saj smo vajeni tudi kaj hudega. Plezamo in iščemo prehode, tu in tam nas pozdravi zabit klin in nekaj višje jo uberemo po svoje, malce v levo. Vrv imamo, tako da če se bo ustavilo, bo pač brezplačna vožnja nazaj dol. Še nekaj vrtnarjenja in skominov po cepinu, ki sem ga imel namen vzeti s sabo, pa si potem premislil zaradi teže. Ampak tu v tem strmem travnatem raztežaju bi se lahko izkazal kot pravi pomočnik. Kmalu smo ven iz zelene psihoanalize, še prečenje čez žleb in bivak je začuda naenkrat pod nami.
Sledimo stezici do skal, naprej na grebenček, ponovno smo v osrčju skal. Lažji in zahtevnejši prehodi si sledijo izmenjaje, visoko nad nami bdi grad, visok impozanten steber/stolp, ki kot stražar na najbolj razglednem mestu pazi na tlačane, da ga kaj ne ušpičijo. Gradovi so običajno dobro zavarovani tudi s težjim dostopom, tako tudi tu ni razlike. Vrv ven in se navežemo. Kratek pokončnejši raztežaj z enim kaminčkom, za katerega se potem izkaže, da niti ni bil tako hud.
Nebo je vedno bolj svetlo, poplezavamo po desni platasti steni in se odločamo kje bomo obrnili naravnost navzgor. Zadnja strma grapa je v levi pred nami polna rumenega drobirja in pravi kotalkarski poligon. Nekje je pisalo "po njej v zimskih razmerah". Obrnemo v desno in poplezamo zadnjih dvajset, morda trideset metrov čez nekaj skokov, ko se v levi odpre pogled na vrh ošiljene gore. Še nekaj metrov plazenja in že smo na grebenu tik pod njim. Sonce pa na polno, kot bi ga kdo naprosil.
Dve uri in petdeset minut je minilo kar smo vstopili v steno. Čisto vredu za naš EMŠO in teh šesto metrov plezalne smeri, ko je bilo potrebno glede na to da smo bili prvič tu not, meter za metrom pogruntat in raziskat. "Vidim te" se Stane poheca s hčero, ko jo pokliče dol na Golnik, ki je bil kot na dlani pod nami. Pojemo malico, se razgledamo potem pa proti dolini. "A vi pa kar čez Žrelo dol?" je bilo začudeno vprašanje mimoidočega, ki je od tam prilezel gor. Večina jih sestopa čez Škarjev rob ali kje drugje, kjer je lažje. "Ja ja, kaj pa čemo, nekako moramo prit dol ..", ga pohecamo. Žrelo nima svojega imena za šalo. Številne kratke jeklenice, postavljene za lezenje navzgor, tam kjer bi jo rabil za navzdol, pa jih ni. Strma kotalkarska proga pač. A tudi to je enkrat za nami in nekaj po opoldnevu spodaj na koči zremo v pokončno severno steno Storžiča in se čudimo kako lepo smo jo udeli. Pa tudi z dolgo sredo ni bilo nič, saj smo skoraj sami sebe prehiteli. Le Stane se jezi, ker sva ga "nahecala", da je debelo vrv nosil gor in dol .. Ampak vse ima svoj namen, tudi nabiranje kondicije, pa naj si bo z vrvjo ali težkim fotoaparatom.
plezali smo: Storžič, Kramarjeva smer, IV/I-III, 615 m
Pavli, Stane in Mijo
