Vračava se z izleta po Skandinaviji. Avtobus brni po severu Nemčije, ko telefon zavibrira. SMS – od Mijota: »Pavli pravi, da bi šli v Steno, je treba spremljati vreme ..«.
Odpišem: »Seveda fajn, komaj čakava…«. Imam probleme z dopustom, saj me en mesec ni bilo v službi. Sreča, da je tu praznik – 15. avgust. Dogovorimo se za ta dan in tudi vreme nas usliši. Nevihte obljubljajo za torek in četrtek, za sredo ne. Mijo ima na žalost druge obveznosti, zato poprosimo Staneta, če bi se imel čas pridružiti. Hudomušno odvrne, da je to tako, kot bi žabo silil v vodo. Vse je dogovorjeno.
V sredo ob dveh zjutraj se odpeljeva od doma, spotoma pobereva še Staneta in Pavlija. Zunaj je še vedno poletna noč, ko se po avtocesti pripeljemo do Jesenic. Hitro gre to sedaj. Še do Mojstrane, malo po makadamu in že parkiramo. Še vedno je noč. Parkirni prostor je že precej osvetljen s snopi svetlobe čelnih svetilk. Tukaj seveda nismo sami. Vse polno drobnih lučk migeta v temi. Pripravimo opremo in se napotimo proti Steni.
Dan se počasi budi. Zarja razkrije veličastnost Stene. Več kot kilometer visoka in dobre tri kilometre dolga pregrada zgleda veličastno. Ko pridemo pod njo, sonce ožari Sfingo. Nepozabno. Na vstopu v Slovensko smer čakajo že tri naveze. Seveda, praznik, pa lepo vreme… Napravimo sidrišče in splezamo prvi raztežaj. Nadaljujemo sami. Ostale naveze zavijejo desno v Nemško.
Vzpenjamo se, poplezavamo in kmalu pridemo do Belih plati. Lepa kompaktna skala. Preplezamo jih, se vpišemo v vpisno knjigo in vstopimo v Bučarjevo steno. Dobro nam gre od rok in nog. Alenka ima včasih probleme pri izbijanju klinov, saj jo Stane prav nič ne »špara«. Klini so vedno zabiti tako, kot je treba – čeprav gredo potem težko ven. Pred nami se prikaže Zlatorogova steza. Lepa prečnica, široka in udobna. Sprehodimo se po njej, uživamo v pogledih v brezna pod nami in si privoščimo malo oddiha pred vstopom v Slovensko grapo. Tam nas pozdravi še malo snega, a ni problemov. Ker dobro napredujemo, se Pavli odloči, da izstopimo po Frelihovi prečnici. Drzno speljana smer nas vodi po ozkih poličkah posutih z drobirjem nad veličastnimi prepadi visoko gori na Steni. Par sto metrov »lufta« pod nogami – ja, to je tapravo. Še stolpič, malo šodrastih polic in Slovenska smer se spet združi s kratko Nemško. Škoda, da moramo pospraviti vrvi, saj to pomeni, da je plezarije konec. Še izstop po melišču in na vrhu smo. Ura je štirinajst. Slabih osem ur smo bili v Steni. Stiski rok, zahvala Pavliju in Stanetu, fotografije za spomin...
Nad Kredarico se kuha oblak, nas pa čaka še sestop v dolino. Iz previdnosti malo pohitimo. Oblak se na srečo posuši in na sestopu nas spremlja toplo sonce in lepi pogledi na vse strani. Kmalu smo v dolini in v Aljaževem domu nas čaka zasluženo pivo. Sedimo na terasi in gledamo v Steno.
Misel se vrne nekaj let nazaj, ko so bili pogledi na veličastno skalno gmoto vse, kar sva zmogla. Danes pa sva držala to skalo v rokah, preplezala sva Steno. Hvala Pavli in Stane. Hvala Stena, da si nam dovolila, da se povzpnemo na vrh. Še pridemo.
Alenka Sovič in Emil Movh
»Slovenski plezalec, naj bo skromen amater ali vrhunski osvajalec širom po svetu, se vedno vrača k svoji Steni. Triglavska stena pomeni simbol našega alpinizma. Našemu plezalcu pomeni vzpon čez Slovensko smer dolžnost, ki izhaja iz notranje nuje. Plezati Slovensko smer je tako kot … no denimo brati Prešerna« (Slovenske stene, T.Mihelič, R.Zaman).
