Plezat, plezat in še plezat je bila njegova želja, a kaj ko nama je dva tedna pogoje krojilo dokaj zmešano vreme. Če pa to ne, pa nekakšne obveznosti pri enem ali drugem. Še četrtek, ki bi bil zelo prikladen obema, je tam gor v bližini severne meje ulivalo na polno. Na srečo sva dobila še petek, zgodaj zjutraj meglen in premočen od preteklega deževja, a z obetavno prognozo.
Še v jutranjem mraku sva že visoko na izhodišču. Natovorjena kot dve muli kljub temu, da sva poizkušala racionalizirati težo tovora maksimalno. Ampak kladivo mora bit, pa klini in metulji tudi.. Verjetno je še kaj drugega od kovačije nujnega. Tudi zato, da si soplezalec sredi stene ne premisli in morebiti pobegne domov. No pri Vladotu tu ni bilo bojazni saj je, ko je slišal za možnost plezanja, bil "nadležen kot muha". To, da bi ušel zaradi težavnosti ki bi naj bila na programu ta dan, se ni bilo bati. Začela bova z dokaj lahkimi in relativno varnimi smermi.
"Kje je skica smeri?" je bilo ključno vprašanje vodečega, na katerega žal uporabnega odgovora ni bilo. No ja, vse je enkrat prvič. Ampak če želiva plezat, morava vsaj približno vedet v kaj se podajava in kam naju bo trud pripeljal. Pa sva začela kar po moji že dobro zguljeni in zbledeli risbi. Jutranja stena je v senci, veliko hladne vlage in dokaj neprijetni občutki v prvem raztežaju. Občutki, ki jih zaradi ozeblih prstov v resnici sploh ni bilo, so bili bolj slaba nagrada za dostop, kateri se je to jutro vlekel kot jara kača. Potem v drugem raztežaju pa končno odrešitev, sonceee!
Občutki v prste se povrnejo prej kot bi si mislil. Vlado je varoval, plezal .. in uživala sva kot dva martinčka, ko spomladi nanju posijejo prvi sončni žarki. "A greva na vrh?", sem mu zatežil na izstopu iz prve smeri. Odgovor je bil pričakovan in nekaj kasneje sva že stala ob pomanjšani različici Aljaževega stolpa. Vpiševa se, razgledava, nato pa nazaj dol do najinega orjaškega kozoroga, ki sva ga na grebenu sezidala pol ure pred tem, da bova v nepregledni džungli skrotja in kamnov našla "pot" nazaj v skalnat raj - v pravi žleb po katerem morava splezati navzdol. Še dva šolska raztežaja spustov po vrvi, potem pa pojedino iz nahrbtnikov, da nadoknadiva nekaj izgubljenih kalorij.
Ni še blo konec, še sva plezala ta dan in se buhala čez mali previsek nad platakami, pa mu je bilo vse skupaj kaj drugega kot (pre)zahtevno in je bilo že kar "zaskrbljujoče". Bo potrebno kaj začinjenega najt zanj, da se ne bo takole španciral skozi štirice. Ali pa mu natovorit težak nahrbtnik in ga poslati v vodstvo, da bo okusil tiste prvinske občutke .. Kakor koli zabavala sva se na polno, vmes preverila kako gre Pavliju in Stanetu dva streljaja vstran v Rinkah, za zaključek pa še naštudirala krajši sestop skozi labirint borovcev proti dolini.
Še bomo plezali, so bile besede na mestu, ko smo proti večeru v zavetju prijetnega gostišča vsi štirje sedeli za eno mizo in obujali spomine na doživet sončen petek, ki bi težko bil še lepši.
Mijo Kovačevič
