Namenjen nam je bil vremensko zanesljiv vikend, ko smo se v soboto ob 7:00 zjutraj zbrali v Podvežaku, kjer je izhodišče poti proti Korošici.
Najbolj zagnani so na pot odšli že en dan prej in so ob našem zgodnjem prihodu, že odplezali prvo smer. Pred Kocbekovim domom na Korošici se nas je zbralo 20 najbolj plezanja željnih članov ŠAO.
Najprej nas je Alen razporedil po skupnah in štartali smo pod mogočne ter strmo odsekane skale pod Lučkim dedcem. Moja soplezalca sta vsako smer skrbno preučila, tako v vodničku, kot tudi s kazalci v zraku iz vseh zornih kotov. Zame je bilo spet kaj novega; smeri brez navrtanih klinov, nepopolna sidrišča, uporaba klinov, metuljev in ostalih varoval in v nekaterih smereh precej krušliva skala, kar pomeni,da dvakrat premisliš, preden se opreš na skalo in trikrat, preden z glave odstraniš čelado. Plezati je bilo užitek in po zaslugah mojih dveh vodinih plezalcev sem se ves čas počutila 100% varno. Do koče smo se vračali navdušeni, ponosni in veseli nad novimi izkušnjami in preplezanimi smermi, nekateri pa zraven še opraskani, z obtočenimi nogami, opečeni, prepoteni, zmatrani, lačni in žejni. Ampak, ni je čez pozitivno energio, ki ti jo dajo planine in skale!
Na koči nas je pričakala oskrbnica Mojca, ki ima rada družbo in je zato vesela vsakega obiska na koči. Po poznem kosilu smo na največjem gorskem nogometnem igrišču uživali še v zadnjih sončnih žarkih. Izmenjali smo si vtise in se obenem teoretično že pripravljali na naslednji dan. Večer sta nam zanamovala dva osirotela jagnjeta, ki sta dobila zatočišče na koči in pila mleko iz kokakoline plastenke. Noč pa, ...smrčanje in posteljnina iz vrtne tkanine.
Ker smo bili pridni (morebiti drug razlog tiči še kje), smo od oskrbnice za zajtrk dobili zastonj kavo in čaj.
Zgodaj smo se spet pognali v senčne stene Lučkega dedca, po nove izkušnje. Z željo po čim višjem in unikatnem razgledu na nasproti ležečo Ojstrico, smo se spet podali v različne smeri. Trudili smo se okušati strahove vodilnih plezalcev. Jaz tega tega občutka še vedno, na žalost ali na srečo, nisem ujela, a sem klub temu zmagovalno premagovala višinsko razliko. Zaradi varnosti in spoštovanja do Lučkega dedca smo imeli čast ponoviti tudi moj, do sedaj najdaljši, spust po vrvi.
Osvojene so bile nove lažje in težje smeri. Zopet je bilo za večino adrenalinsko in zadoščenja polno. Nekateri so v skalah pustili kakšen klin ali celo neporavnan račun. Do naslednjega snidenja!
Par preplezanih smeri, ki se jih spomnim: Lukmanova, Lepa, Mimo votline, Zavita, Rekrutska, Preložnikova, Brez imena, Večerna.
Udeleženci: Alen, Sanela, Jure, Tanja, Andrej, Marjan, Vesna, Matej, Grega, Igor, Igor G., Stane, Anja, Katarina, Tejči, Boštjan, Rok, Primož, Boris, Edi, Polonca
Polonca Rozoničnik
