Praznični vikend je nekaj članov ŠAO preživelo v Dolomitih, v zdaj že dobro znani Cortni d'Ampezzo. Kljub spremenljivemu vremenu smo tri dni dobro izkoristili za plezanje.
Vremenska napoved za Cortino je bila sicer v četrtek precej slaba, napovedan je bil dež in spremenljivo vreme, vendar smo se vseeno odločili za plezalni izlet v Dolomite, pač v skladu z našim motom "gremo, pa bo že v redu". Na internetu smo poiskali vremensko napoved, v kateri je bilo napovedanega najmanj dežja, se odločili, da bo že ta držala in se v soboto zjutraj ob petih odpeljali v Italijo.
Okrog devetih smo se potem pripeljali v Cortino v takšnem nalivu, da bi nas skoraj odplaknilo s ceste. Rahlo smo že bili obupani, kako bo z našim plezanjem, vendar se je dež počasi umiril in tačas, ko smo postavili šotore in plahto za streho v kampu, tudi že ponehal. Odločili smo se, da gremo vseeno pogledat, kakšna je skala nad Cortino po dežju. Izbrali smo si smer v piramidi Col dei Bos nad prelazom Falzarego, za katero smo vedeli, da je lahka in dokaj dobro opremljena, tudi pristop in sestop pa sta precej kratka, tako da smo 300 metrov smeri preplezali še pred popoldansko ploho. Ugotovili smo, da je skala izredno hitro suha in da se da brez večjih težav plezati tudi le kakšno uro po nevihti, kar je pomenilo, da bo možno plezanje tudi v spremenljivem vremenu.
Naslednje jutro nas je pričakalo jasno nebo, zato smo se odločili za malo daljše smeri. Anja in Tomaž (pridruženi član odprave iz Makol) sta se odpravila v Col dei Bos v smer Alvera (350m, V/IV), Rok in Martin v Punta Fiammes v Jorijev raz, petstometersko petico, Tanja in jaz pa sva se odločila za klasično smer Dimai (450 m, IV/III), prav tako v Punta Fiammes. Smeri smo uspešno preplezali, Anja in Tomaž sta ves dan uživala na soncu, nad Punta Fiammes pa se je popoldne skuhala poštena ploha, ki nas je na sestopu temeljito oprala, tako da smo prišli nazaj v kamp premočeni do kože. Na srečo imajo v kampu pralne in sušilne stroje in tople tuše, tako da smo poskrbeli zase in za naše premočene kose oblačil.
Pri plezanju v klasični smeri na Punta Fiammes sem resnično začel ceniti prve Dolomitske plezalce! Letos nisem prav veliko plezal v skali zaradi poškodbe komolca in tako sem se smeri, ki je po oceni sicer lahka, lotil kar s primernim spoštovanjem. Smer tehnično ni zelo težka, vendar so težave dokaj konstantne, v smeri je samo nekaj klinov v predzadnjem raztežaju, sicer pa razen štantov ni nobenega že nameščenega varovanja, stena pa je mestoma tako pokonci, kot da bi plezal kje v Aniča Kuku, pod plezalniki pa nekaj sto metrov "lufta"… Smer so prvi preplezali A. Dimai, A. Verzi in J. L. Health in sicer 7. julija leta 1901! Res jih lahko samo občuduješ, preplezati 111 let staro smer še danes ni šala!
V nedeljo zjutraj smo bili nato precej poklapani, saj je že zjutraj rahlo rosilo, vsi okoliški vrhovi pa so bili zaviti v gosto meglo. Vseeno smo nekako upali, da bo bolje in se odpeljali proti stolpom Cinque Torri, kjer je več krajših klasičnih smeri in športno plezališče in bi se lahko s plezanjem prilagodili vremenu. Naša vztrajnost je bila nagrajena, nebo se je zjasnilo, tako da smo lahko preplezali še dve daljši klasični smeri, Rok in Martin eno malo težjo, ostali pa eno lažjo. Skratka lep zaključek in kljub spremenljivemu vremenu izkoriščen plezalni vikend.
Tekst: Jure Vrhovec
Fotografije: Tanja Ramšak in Jure Vrhovec