Več v besedi in sliki, v četrtek, 14. 6. 2012, ob 20.00 na ferajnu.
Sicer je že več kot dober mesec dni pretekel od osvajanja najvišjega vrha Evrope, pa vseeno, spomini so še več kot živi, prav tako pa tudi doživljanje čisto prave Rusije.
Bili smo mala odpravica, katere avantura je trajala od 25. 4. do 6. 5. 2012. Že nekako od samega začetka se je pokazalo, da naša pot ne bo čisto običajna… Po »ruski« se je začelo že na Dunaju. Prepir z ruskimi uslužbenci zaradi prtljage in različnega razumevanja teže ter kosov prtljage z mešanico ruske trmoglavosti, ki mu je sledila izguba enega člana ekipe tik pred vstopom na letalo (ja, ruske birokracije se pač ne da prinašati okoli). Do Moskve je nato »letelo« gladko. In seveda, da ne bi bilo čisto nezanimivo še do Mineralnyih Vod, je Rok »pokasiral« rusko letalsko bruhanje.
Po treh urah in pol divje, adrenalinske, skoraj krave zbijajoče vožnje v starih ruskih kombijih, smo prispeli v Cheget. Mesto »sanjskega« dopusta. Nedokončani hoteli, stari avtomobili, dim s kovinskih žarov, stare mame na stojnicah, polnih volnenih umetnin, predpotopne žičnice (brez zapore, ki bi te varovala pred padcem v globino), krasna narava, obložena z ostanki ton in ton železja (hm, je že kar težko posneti lepo fotografijo brez daljnovoda ali plinovoda)…na drugi strani pa hudi moderni avtomobili, »free ride spedenani« smučarji, hladilnik v kafiču na daljinca… Vodka. Itak. Vsi je imamo za nekaj časa dovolj. »Lamb šašlik«, »salat« »mixed?«, na tone koromača, paradižnik nam je tudi že povsod »ven gledal«… »gorni čaj«… »spasiba«, »harašov«…
No, pa da ne boste mislili, da smo samo uživali, lenarili in jedli. Bili smo tudi zelo pridni. Že prvi dan po nastanitvi v nedokončanem hotelu, smo se začeli ogrevati in aklimatizirati za naš cilj. Imeli smo lep vzpon s turnimi smučmi in še lepšo smuko s Cheget Peaka (ocene variirajo od 3404m-3601m). Dan po tem smo se odpravili proti našim sodčkom (baza) in odšli še malo višje na aklimatizacijo (cca. 4200m).
Tretji dan smo v sodčke pritovorili vso opremo, še enkrat naredili kratko aklimatizacijo, se soočili z wc-ji (opredeljeni so kot najhujši wc-ji vseh baznih taborov na svetu). Četrti dan je sledila aklimatizacija do Pastuckhov Rocks na cca. 4750m. Za tem smo imeli dan počitka…pred »taglavnim« dnevom. Vmes pa, kaj drugega kot soočanje z ruskim načinom pregovarjanja in kreganja za stole, mizo, kuhinjo…ker, ko je v uboge sodčke »navalilo« 60 Japoncev in ne vem kdo še vse, je bila kuhinja pod strogim nadzorom plačanih »kuhar'c«, ki niso pustile niti, da bi stopili »lasten« sneg, kaj šele uporabili »koher«… S pomočjo nekega ruskega vodnika nam je le uspelo, da smo se lahko okrepčali za naslednji dan in si pripravili topel čaj…
Na predviden dan vzpona (2. 5. 2012) ob 2.00 zjutraj…sneg, veter…gremo ob 3.00h. In smo šli. S smučmi do Pastuckhov Rocks, nato po dolgočasni in zoprni prečki do sedla ter nato proti vrhu, ki pa sploh ni tisti pravi, ki ga ves čas gledaš, ampak se skriva zadaj… Temperature nam niso bile naklonjene, -20°C, z vetrom, ki je neumorno bril, je bil občutek še »malce« bolj hladen. Je bilo pa vsaj sonce...,ki žal tisti dan ni delalo. Puhovke, vetrovke, protektorji…še vedno nas je zeblo. Ampak nam je uspelo. Enim prej, drugim kasneje. Trud je bil poplačan, tudi plačan z ozeblimi nosovi, in sodčki zapuščeni z velikim veseljem.
Naša pot je bila tudi raziskovalno obarvana. Ves čas smo izvajali meritve saturacije krvi in na sodčkih opravili tudi del EEG meritev na možganih. Te meritve smo opravili že preden smo šli v Rusijo in nato še teden dni ter mesec po prihodu domov. Več o tem si lahko preberete tudi na www.odprava.si
Suma sumarum… bilo je nepozabno, rusko, naporno (čeprav tehnično nezahtevno)… in vse je težko opisati, kaj šele naše misli prenesti v črke...
Osvajali smo: Iztok, Simon B., Simon R., Zoran, Primož, Jaka, Tomaž, Rok in Anja (»tazadnja« dva z našega ferajna).
