Na letošnji, že tretji plezalni tabor v Baški sva se z "vatreno" odpravila dva dni pred uradnim začetkom. Želja po plezanju, dopust, rezervacija apartmaja in lepo vreme, vse se je poklopilo kot se je najbolj lahko. Bila sva kar sama na poti dol. Druga naveza v zasedbi Emila in Alenke S. bi morala biti z nama, je dan pred odhodom zbolela in sta morala prisilno ostati doma. Bilo nama je žal, a drugega izhoda ni bilo.
Opoldan sva prispela ob morje, se v grofovskem apartmaju namestila in že takoj odpravila proti skalam. Prvi dan sva splezala dve smeri v desnem delu vrha Gabar. Povsem lahki smeri, toliko da se Alenka ogreje in privadi na novo okolje.
Že kmalu so bili prisotni občutki, da je naloženih skal več kot običajno. Čeprav na otoku ni snega, sva med plezanjem druge smeri (navzdol) imela kar nekaj dela s čiščenjem naloženih skal. Namesto, da bi smrdelo po ovčjih iztrebkih pod steno, se je kadilo in dišalo po kremenu .. Naslednji dan je bila v načrtu za nijanso bolj pokončna stena z imenom Piramida. Če sva bila do vstopa dobre volje, je ta na vstopu izpuhtela neznano kam. Originalen vstop je bil zanimiv. Vse kar si prijel je ostalo v roki .. "Počakaj tu, na varnem ..!" in sem jo pustil ob žlebu pod desno gladko steno, ter splezal okoli levega roba krušljive skale poiskat prehod, oziroma bližnjico v izogib prvemu - sesutemu raztežaju. Prehod sem našel višje sredi stene, sicer malce adrenalinski a tehnično še kar enostaven. Med plezanjem nazaj dol mi je rojilo po glavi, le kaj bi bilo bolj primerno za "vatreno": gladka in izpostavljena bližnjica (prečnica) ali podrtija na normalnem vstopu? Odločila sva se za originalnega. Itak bom jaz tisti, ki bo šel nastavljat svoje kremplje in nos naprej. "Postavi sidrišče, ampak tam desno v zajedi, da ne boš kaj pokasirala .." so bili še zadnji napotki in potem sem podzavestno skoraj pozabil na njo.
Koncentracija na polno, pa nežno prijemanje in še bolj nežno stopanje. Da se le nebi podrli majavi skladi pod nogami, mi je ves čas rojilo po glavi. Po zraku, čez vstopno steno so nekaj metrov od nje frčali kamenčki, taki "mali" za eno odraslo stopalo dolgi... Bila je to čistilna akcija na polno v upanju, da bo "vatrena" pazljiva ter pustila preostalo majavo solato pri miru. "Bodi nežna, prosim! plezaj samo na otip ..", sem jo bodril ves čas. Prvi kratek raztežaj je bil za nama, nato drugi še nekoliko krajši in končno sva bila v normalni skali. Kar odleglo je. Ampak za jutri, ko pridejo udeleženci tabora, bu tukaj zapora za naveze s tečajniki. Obljubili smo jim varno plezanje, podrtija pod nama pa je bila vse kaj drugega.
Ta dan, petek popoldan dobiva sredi najine, sedaj že četrte smeri en SMS v stilu "Kje si, mi smo prispeli. A bomo danes že plezali?". Simon (AAO Kozjak) je prišel predčasno z Urško in Sebastjano, dvema kandidatkama na sveže okuženima s skalami. Kar težko je bilo odpisati nazaj, ".. do večerje ste prosti", ampak drugače ni šlo. Med tem so se v domu kjer smo bili nastanjeni zbrali še preostali prijavljeni.
Zvečer, po obilni večerji smo pripravili informativni sestanek ter žrebanje navez. Časa za večerno pohajkovanje po "Corsu" ob morju ni bilo, saj je bilo potrebno pripraviti opremo za sobotno akcijo. Naslednje jutro bi nekateri verjetno še dremali, če nebi bil zbor za plezanje. Pregled opreme in še zadnji napotki vodečim, nato se odpravimo vsak v svoj "sektor". Ko smo zvečer ponovno skupaj, so oči tečajnikov na analizi kar žarele. Izbrane smeri so bile res lahke. Vse skupaj je bilo zastavljeno bolj na obnavljanje manevrov kot na neko zahtevno plezanje. Predvsem pa, iskanje vstopov, poteka smeri, iskanje primernih mest za varovališča in vmesna varovala, iskanje sestopov itd. so bile glavne uganke novopečenim plezalcem.
Tabor je bil prvenstveno posvečen tečajnikom alpinističnih šol in drugim zainteresiranim. Njegov namen je bil omogočiti jim stik z nenavrtanimi alpinističnimi smermi, vaditi gibanje naveze in obnavljati osnovne alpinistične manevre. Kakor tudi reševati orientacijske probleme v steni. Nenazadnje tudi prvim poizkusom plezanja tečajnikov v vodstvu, v lahkih nenavrtanih smereh. Udeleženci so v dveh dneh (po)tipali teren brez svedrovcev in sidrišč. Enako kot pretekla dva, je tretji tabor krasilo prijetno druženje ob plezanju in zabavi. Na taboru je bilo prisotnih 32 udeležencev iz različnih odsekov in društev, od tega pet pohodnikov. V stenah nad Baško je plezalo 10 navez, večinoma s po tremi plezalci, ter ena dvo-meterska kača, ki so jo Vlado in njegova naveza pobliže spoznali .. Skupno so naveze opravile 42 alpinističnih vzponov. Združili smo prijetno s koristnim in se imeli lepo. Ob tem se (razen nekaj prask) ni nihče poškodoval, kar je prav tako pomembno.
Hvala vsem desetim navezam za prijetno družbo, vodjem navez za varno vodenje, vsem tečajnikom in pripravnikom za dobro voljo in motivirano zabijanje ter izbijanje klinov ..
Na svidenje naslednje leto!
Mijo Kovačevič
