Petek 16.3 je zmeraj bližje, potekajo še zadnji klici glede prevoza in urejanja vseh potrebnih zadev: kako, kaj, koliko, zakaj … Korošci smo se dogovorili, da je odhod v Logarsko dolino ob 16.00 uri, zbirno mesto: Ravne na Koroškem.
Pot proti Črni in naprej v Koprivno je potekala hitro saj smo ves čas obujali spomine na Alpinistično šolo in zimski pohod na Raduho. Ob prihodu na prelaz Sleme smo vsi v en glas rekli: »A zdaj pa v dolino namesto naprej v hrib.« Spust v Solčavo je potekal skoraj tako hitro kot poleti v Planici, kjer smo seveda navijali za našega Kranjca, ki je tisto popoldne poletel najdlje.
Dan se je prevešal v pozno popoldne in naša pot se je bližala dogovorjenemu cilju zbora obračališču pod Rinko na koncu Logarske doline. Korošci smo bili seveda točni kot zmeraj in tako lepo počakali še na ostale člane šole in vodjo Sergeja.
Čas je hitro tekel, sledila so še zadnja navodila ter razdelitev dodatne opreme. Pot mimo slapa Rinke je bila še v zadnjih zdihljajih dneva nato pa so se počasi prižgale naglavne lučke. Vsake toliko časa se je slišalo kakšno opozorilo »Tam pazi – led! Ali pa: » Glej, da mi ne zdrsneš tu!«
V temi in soju lučk smo počasi prisopihali do Frischaufovega doma na Okrešlju, ki pa ni bil naš končni cilj; stopili smo mimo table »spomin na stare čase DRŽAVNA MEJA« proti koči ŠAO. Večina nas je prišla k tej koči prvič in seveda smo bili radovedni kakšno zgodovino nosi. Sergej nam je z veseljem razložil vse do potankosti.
Kot vestni šolniki smo si hitro razdelili delo in naredili vse potrebno, da je prostor v koči postal prijeten. Med zanimivejšim je bil star štedilnik na drva, ki je najprej vse malo »povodil - nadimil« dokler se nismo spomnili, da malo pomagamo vleki dima s tem, da smo malo podkurili dimniku od zunaj. Na toplem štedilniku se je sneg v posodah začel počasi taliti in že je bil na vrsti čaj in skupna večerja »Makaroni v omaki«. Tu je glavno kuhalnico vzel v roke naš vestni Sergej, ki je napravil zelo okusno večerjo- Vsaka čast mu.
Večer smo si popestrili z obiskom Frischaufovega doma, kjer smo ponovili naučeno, se pogovarjali o naši alpinistični šoli, bližajočem se izpitu ter o načrtih za naslednji dan.
Jutro, sobota 17. marec . Skozi zaroseno okno vidim prve žarke, ki so posijali tam visoko na skalne vrhove. Večina nas je hitro odhitela na svež zrak in uživala v lepem in prijetnem jutru sredi mogočnih gora. Po skupnem zajtrku smo bili pripravljeni na odhod - novim dogodivščinam naproti. Naši skupini sta se pridružila še Boštjan in Rok – oba izkušena »Šao-vca« in pomagala Sergeju pri izvedbi začrtanega programa.
Naša pot je bila usmerjena proti Savinjskemu sedlu. Med potjo smo se v primerni klančini spet preizkusili v vaji - Zaustavljanje s cepinom. Vaja nam je spet hitro pokazala, kakšna je nevarnost nesreče ob zdrsu in seveda napake, ki se jih dela v tistih ključnih kratkih trenutkih (položaj nog, izguba orientacije, slaba drža cepina,…).
V nadaljevanju nas je vseskozi spremljalo toplo sonce in prelepi razgledi na vršace okoli nas, pod nogami pa se je vse bolj negotova kazala skorja pomrznjenega snega, ki se je tu in tam predrla ter nas postavila malo nižje. Skupina se je malo razširila in pri Bivaku pod sedlom sva s Srečkom hotela nadaljevati pot po začrtanih stopinjah naših petih najhitrejših članov skupine. A glej ga zlomka po nekaj korakih se mi je vdrlo pod nogami. V trenutku sem razprl roke - zapičil cepin kolikor sem mogel, a ni pomagalo. Teža telesa me je premagala in me potegnila v temo.
Med drsenjem v neznano globel »brez dna« me je preletel srh, kako globoko bom padel? Naenkrat pa tresk in bum ob sneg in zelo trd pristanek na dnu. Najprej zaslišim in občutim vodo, ki kaplja po meni in nato Srečka, ki na ves glas vpije »IZI A SI ŽIV?«, a žal ne sliši mojega odgovora. Sam se vprašam in preizkusim, kako je moje telo preneslo padec: pomigam prste na roki, premaknem nogo, čutim tudi prste na nogah in pri sebi rečem »Hvala bogu« s hrbtenico je vse ok. Sedaj že končno navežem stik s Srečkom in Sergejem ter jima iz temne luknje poročam o mojem stanju. Vstanem in se pomaknem v suhi širši kot temne globeli. Usedel sem se na moj zlat nahrbtnik, ki me je rešil, si malo očistil okrvavele prste na rokah in čakal navodila ter informacije iz svetlega kroga tam visoko nad mano.
Akcija reševanja ponesrečenca kot smo se je učili v Alpinistični šoli je v tistem trenutku postala realna in za vse velika preizkušnja. Najprej je do mene prišla vrv na katero sem se navezal in pričel se je dvig proti »svetli luknji v snegu«. Na strani reševalcev se je pokazala potreba še po drugi vrvi katera jim je olajšala muke dviga. Z veliko truda in porabljene moči so me privlekli na svetlo in v skupini, ki je bila zunaj ter spremljala vso reševanje je nastalo veliko veselje. Po zdravniškem pregledu s strani našega sošolca, zdravnika Aljoše, sem si malo odpočil ter se vsem zahvalil za pomoč.
Naša pot se je tako malo pred našim »uradnim ciljem« končala in počasi smo se začeli vračati proti naši koči. Po poti smo se pogovarjali in modrovali o tem, kakšno srečo sem imel v tej nesreči in kako so naučene stvari prišle še kako prav.
Ob prihodu na kočo smo imeli še prikaz vaj in praktično izvajanje le-teh: Spuščanje po vrvi na dveh cepinih in izvedbo ter uporabo Ledeniške naveze…
Po vsem končanem je bilo na vrsti še čiščenje koče in spust v dolino vse do našega obračališča. Tam smo naredili še analizo dvodnevnega izobraževanja in se pogovarjali o novih izkušnjah, ki smo jih pridobili v gorah.
Zaključujem z mislijo, ki me je in me še nenehno spremlja : »Kakšno srečo sem imel v tej nesreči!« In- kako pomembno je znanje, ki smo ga osvojili v Alpinistični šoli. Prav mi bo prišlo v gorah in v vsakdanjem življenju.
Hvala za pomoč in »VAREN KORAK«!
tečajnik Izidor Jamnik
