Končni izkupiček vadbe v Tremerjih je 4 M+. Verjamem, da je bilo M-jev še veliko več (npr. »matrarija« z nošnjo živega tovora preko stene, ki je privedla do modric).
Pa začnimo na začetku. Dejstvo je, da je alpinistična šola v letošnji sezoni že pri koncu, bližajo pa se tudi napovedani težaški in garaški izpiti. Grrrrrrrrrrr. »Guslanja« v telovadnici je nepreklicno konec, zato smo se tečajniki priporočali Miju. Ta je uslišal naše »pobožne« prošnje (daj pa ti reč'), da za nas v plezališču Tremerje organizira vadbo takšnih in drugačnih manevrov tipa »alla Mijo.«
Dva tedna smo tečajniki lahko v popoldanskih urah vadili vrvne manevre, plezarili, poslušali čuhapuha, bipib in šššš ter se kot kače, kuščarji in tremerski sokoli nastavljali soncu, ob deljenju modrosti pa smo postajali modreci. Nekateri so se za vadbo odpovedali nedeljski južni in goveji juhi, drugi so se s »težavo« odtrgali od študiranja andragoškega špeha, spet tretji pa so (smo) dirjali diretisime iz službe do plezalne družbe.
Pod steno smo se primerno namontirali, premetali štrike, preverili opremo in pričeli z akcijo. Že na začetku smo gledali kot maček iz žaklja, ko je bilo na vrsti prusikarjenje po vrvi namesto, nam bolj domačega in poznanega »normalnega«, varovanja in plezanja. Mijo rad sladka življenje. Tokrat ga je že v startu. Nismo pa pričakovali še dodatka češnje na vrhu smetane sredi stene.
Sredi tremerske skale se je začela odvijati predstava za nas, mimoidoče in še prihajajoče tečajnike. Poleg naročenih tečajnikov se je na vadbišču vsak dan znašla še peščica tečajniških duš, ki so jih srbeli prsti in podplati ali pa preprosto niso zdržali na tleh vsakdana.
Vaja v skali, nekaj metrov nad tlemi, je čisto drugačna situacija, kot pa v telovadnici. Nekateri bolj drugi manj pogumno smo pričeli z reševanjem padlega v navezi. Nameščeni smo bili sredi stene in se delali kot, da plezamo prečnico in .... BUM. Štrbunknemo. Soplezalec (vloge smo kasneje zamenjali) je moral v praksi narediti vse v telovadnici naučene manevre, nekatere pa je sufliral še Mijo med samim potekom dela in obveznim fotošutingom. Vmes se je pridružil še Sergej z drugo navezo in skupaj smo »guslali in guslali« sem in tja gor in dol. Manevri so bili seveda začinjeni, kot se kakopak spodobi. Seveda v naše dobro in za našo modrost. Od viška (znanja) glava ne boli.
Modrina neba je izginjala, preganjala pa nas je že skorajšnja tema. Ko smo izvedli vse manevre, škripec, potegnili padlega, je bila na vrsti zgoraj omenjena češnja na vrhu smetane. Spust s ponesrečenim preko skale do tal. Izkušnja ena A v vseh pogledih ali ko jagenjčki obmolknejo. Sama montaža ponesrečenca na hrbet je »piece of cake«, ampak prvih nekaj metrov spusta z njim pa prava mala nočna mora za mišice in hrbet. Potovanje levo in desno po hrbtu, pa tiščanje vseh mogočih kovinskih zadev v hrbet, noge in še kam...neprecenljivo kot Mastercard. Ko pa začutiš trda tla pod nogami in odložiš ponesrečenca, se nasmeh zopet prikrade na obraz ponesrečenca in reševalca, potne kapljice pa prav tako.
Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Mijo in Sergej, v imenu vseh sodelujočih in vadečih tečajnikov hvala za modrost, pomoč, nadzor in družbo v preteklem tednu na »sveti vadbeni« skali v Tremerjih.
tečajnica Teja Plešnik
PS: nekaj fotk je "skritih" tukaj
