Ko se v sredo znojimo pri plezanju v Suhodolskem grabnu (slike spodaj), Pavli previdno vpraša, kdo bi šel jutri plezat v slap pod Sušico ali kaj podobnega. Vsi imajo neka opravila ali izgovore. Morda jih je utrudil Suhodolski graben. Ostaneva le jaz in Pavli.
Pavli je v zadnjih štirnajstih dnevih zamudil nekaj dobrih razmer za ledno plezanje. Tako mu delam družbo v četrkovem jutru, ko se odpravljava od Doma planincev v Logarski proti slapu pod Sušico in naju hoče malo zebsti v roke. Ugotavljava, da je to dober signal za ledno plezanje, torej bo še led. In res je bil tapravi led za plezanje. Ravno prav trd, a ne tekoč, da je vse lepo držalo. Predvsem pa nikjer nobene plezalne naveze, sama v vsej širini slapu, pa vendar ubereva linijo naravnost navzgor.
Ker sva prekmalu v dolini pri Domu planincev, se spogledujeva, kam bi šla. Pavli predlaga Lopčki slap v Robanovem kotu. Pravi, da si ga že nekaj let želi preplezati, pa ni bilo pravih razmer za plezanje. Greva z željo, da najprej preveriva kakšne so razmere. V snegu od Robanove domačije vodijo sledi tja in nazaj, torej je bil v zadnjih dneh plezan. Ko zavijeva v gozd in se usmeriva proti slapu, je že od daleč opazen zgornji del slapu; široka ledna zavesa. Ko sva pod slapom, več ne ugotavljava, ali bi plezala ali ne bi. Samoumevno je, da ga bova splezala. Pavliju pripada prvi raztežaj, ki je v začetku že malo omehčan in ponekod poškropi izpod cepina, a vse odlično drži. No, kakšen vijak je predog in občuti trdoto skale. Slaba lasnost dobro nabrušenega vijaka je, da se ob dotiku skale tudi dobro zabrusi. Zgornji rastežaj je moj. Sam vstop v zgornjo zaveso je tudi malo razmehčan, predvsem pa nekaj metrov navpičen. Pri prvih zamahih s cepinom le razmišljam, če bo led zdržal mojo težo in slabo tehniko plezanja. Po premagani navpičnici se razmere izboljšajo, plezanje postane tekoče, smer pa je malo podobna vijuganju po široki poti. Sredi zgornje navpičnice, ko želim uviti najdaljši vijak, mi le ta dela nekaj težavic, nikakor ne prime v začetku. To je torej tisti vijak, ki je prej vrtal v skalo. Razlika je očitna, še posebej, ko želiš čim prej uviti vijak. Tudi Pavli hitro spleza za mano do dobrega sidrišča na drevesu.
Še enkrat se pokaže, da se na napakah učimo, imela sva samo eno vrv in za spust po vrvi se lahko obriševa pod nosom, Tako nama ostane malo dalši sestop po sosednji grapi, še prej pa se morava povzpeti do sedelca. Sneg se je že kar močno odjužil in sestop je potekal ob stalnem spremljanju cokel na nogah. Ob sestopu zadaneva točno na partizansko bolnico in pot v dolino je označena z markacijami, ki nama olajšajo orentacijo.
Za letošnje slovo od lednega plezanja sva splezala slap primeren najinim letom.
Stane BARBER
Nekaj spominov iz Suhadolskega grabna (Pavli, Sergej, Mijo, Stane in Polona):
