Danes je bil Simon kar malce našpičen. Le kje so ga tako razjezili? Že v Ivovcu je hotel zlezti vse v vodstvu, tu se je zgodba spet ponovila. Da pa smer ne bo vedno po istem kopitu sva spodaj začela ob robu levega kraka.
Gor na platoju so se za naprej kar same od sebe ponujale številne možnosti, na sredi slapu pa je kraljevala napol narejena sveča/zavesa. Lepa pokončna višine štiri, morda slabih pet metrov, a vse naveze so se je izogibale kot da je kužna. V njej ni bilo niti sledu kakšnega poizkusa. "Simon, dobro premisli, če misliš da greva tole .." sem ga nagovarjal. No ja, če bo on to zlezel, bom tudi jaz za njim, toliko me pa že je v hlačah. Pavli in Sergej še preverita ali je zadaj zalepljena na steno in ubereta svojo smer v prečnico, okoli lepotice.
Vijak not v podstavek, pa takoj enega meter naprej ... sedaj ni več povratka. Zamah leve roke, pa desne, strese eno roko, strese drugo, očitno ga navija. Nič več se ni odzival, koncentracija na polno. Iz sveče pa je, kjub temu, da je bil nežen, odmevalo kot bi tolkel po velikem sodu je menil Stane v petnajst metrov odmaknjeni normalni smeri Palenka. In res bila je cela votla - sveča, a sva to ugotovila šele po tem, ko je bilo že prepozno za povratek. Simon pa, više je bil, težje je bilo. Tolči na polno itak ni smel, ker bi se vse skupaj sesulo na plato kjer sem varoval.
In je zlezel brez padca, bravo! Sedaj je bila glavna jed pred mano. V tolažbo je bilo morda to, da bo od zadaj lažje, a se je vse skupaj skazilo že po prvem metru steklene cevi. Hudiča, pa saj sem že plezal nek približek WI5, vendar tole, tole je vsaj še z enim plusom zraven. Ne, ni navijalo ampak zatikati ni bilo kam, če si udaril pa se je kar sesuvalo. Pa prekratki prednji zobje mojih derez, kar neugodna kombinacija za tale vosek. Na sredi sveče me pričaka presenečenje, adrenalinsko (ne)prijetno. Horizontalna poka, kot bi jo naredil mojster z laserjem za rezanje pločevine. Sveča je med plezanjem vodečega počila horizontalno na sredi višine po celotni površini. Sedaj sem samo molil, da se nebi podrla preden bom čez.
Z nekaj mukami in veliko preklinjanja, upam, da mi Bistriška naveza ki je od spodaj opazovala moje akrobacije ni zamerila, je uspelo in ves vesel sem se zakadil v naslednjo, gornjo imitacijo sveče, ki je bila glede na spodnjo prava uživancija in vse kaj drugega kot tisti stekleni krš. Kdaj sem bil na vrhu ne vem, saj je šlo kar samo od sebe čeprav nisem čutil prstov leve roke, desna pa je itak tulila od večjega ledenega krožnika, ki pred tem priletel čez steno in uspešno zadel nič hudega slutečo tarčo. Vem samo, da so nama na koncu vsi stiskali roke, kot da sva rešila svet.
Sledil je samo še sestop, sezuvanje namočenih čevljev, pa vroča čokolada v hotelu, ter nekaj kilometrov naprej zaslužena obilna malica. Da ima trojka v Palenku lahko tudi plus ali dva zraven, po tej "zabavi" ni bilo dvoma. Zato, bravo Simon!
Mijo KOVAČEVIČ
